XI. poglavje

39 9 41
                                    

Nixon je počasi odprl oči. Zvok dežja ga je uspaval in zaspal je v takšnem položaju, da so ga bolela ramena in vrat. Ozrl se je proti izhodu iz jame in presenečen spoznal, da je zunaj noč, vseeno pa je še vedno slišal zvok dežja.

Čutil je, da je tudi Keena, še vedno naslonjena na njegovo roko, mirno spala. Presenečen je bil, da je bila tako spokojna, kljub temu da sam ni zares vedel ali bosta preživela pohod čez goro. Morda mu je preveč zaupala. Morda je preveč verjela vanj.

Opazil je, da sta ob steni zlezla skoraj do tal in sta zato mela glavi v čudnih položajih. Z eno roko je zaobjel Keeno, ter ju oba skupaj potegnil spet v sedeči položaj. Keena je ob nenadnem premiku sunkovito planila pokonci in zajela sapo.

"Hej, hej. V redu je, samo jaz sem. Ne skrbi." Jo je Nixon tiho pomiril, ona pa se je sedaj še bolj naslonila nanj in ponovno zaprla oči. Sedaj si je Nixon lahko ogledal njeno rano. Kri je nehala teči, nastala je ogromna krasta, lase okoli rane pa je imela tudi strjene in rjave od krvi.

Neprepričljivo jo je sedaj objel okoli ramen.

Da ji bo bolj toplo. Si je mislil, medtem ko jo je potegnil v rahel objem. Spet ga je začel premagovati spanec, vendar se mu je upiral z vsemi štirimi na način, da je v glavi ponavljal vseh 12 867 vrst zmajev, ki se jih je moral naučiti na pamet - z vsemi lastnostmi vred.

Nenadoma pa je zaslišal nenavaden zvok. Ni ga mogel natančno opredeliti. Kot nekakšen strašansko glasen izdih. Vedel je le, da je prihajal iz notranjosti jame, ki se je očitno še nadaljevala v temo.

Ozrl se je na Amiga, ki je tudi sam dvignil glavo, sprašujoč se, kaj zvok pomeni. Konj je rahlo povohal zvok, nato pa mu je v očeh zasijal strah in v tistem trenutku je Nixon vedel, da je nekaj hudo narobe.

Amigo se je potegnil na noge, Nixon pa je nežno zbudil Keeno.

"Keena. Hej." Počasi je odprla oči in se zazrla vanj.

"Hmm?" Je zaspano vprašala.

"Keena, takoj moramo od tukaj. Nekaj je narobe." Vstal je in za sabo na noge potegnil Keeno.

"Kaj pa je?" Ga je šepetaje vprašala, zdaj že bolj pri sebi.

"Ne vem. Ampak nekaj je v tej jami. Nekaj nevarnega. Pobrati se moramo od tu." Keeno, ki jo je še vedno držal za ramena, je sedaj rahlo potisnil proti zasneženem izhodu in ona je razumela namig. Zunaj je bila še vedno noč in še vedno je padal dež, toča pa je k sreči ponehala.

Nixon je zgrabil Amiga in ga odvedel proti izhodu. Skupaj so splezali ven, na dež in moker sneg. Nixon je še enkrat pogledal v temo jame pod njim, le da tokrat v jami ni bilo popolnoma temno.

Oko, veliko za dva povprečna človeka, se je sedaj v zelenkasti barvi svetlikalo iz teme in gledalo naravnost v Nixona.

Lovec se je opotekel na sneg, in zakričal: "BEŽIMO!", tik preden je tišino napolnilo oglašujoče rjovenje. Keena je v grozi zakričala, ter si prekrila ušesa. Vhod v jamo se je zrušil in nenadoma se je začela celotna jama sesedati sama vase, iz ruševin pa je vstal zmaj, ki je bil precej večji od Velikega trirogega zmaja, ki sta ga srečala nekaj dni nazaj. Raztegnil se je po celotni višini in širini in pokazal ogromna netopirska krila, ki bi vse tri - Nixona, Keeno in Amiga - z lahkoto pahnila v prepad. Luske so se mu turkizno bleščale in v snegu ter dežju je izgledal še bolj strašen, kot je bil v resnici.

Nixon in Keena, takoj za njima pa Amigo, so se pognali v beg, vendar so dobro vedeli, da tej zmajski pošasti ne bodo ubežali.

Nixon je izza hrbta privlekel lok, in puščico, nato pa ga napel in sprožil. Puščica je zadela eno od lusk na zmaju, ter se neškodljivo odbila in pristala v snegu, nekaj metrov nižje.

LOVEC NA ZMAJEHikayelerin yaşadığı yer. Şimdi keşfedin