LOVEC NA ZMAJE

XV. poglavje

Nekako se je znašel pred Keeninimi vrati - na vratih so bili vrisani simboli in to je bil edini razlog, da se še ni izgubil.

Prav, jo grem pa malo pozdraviti. Nežno je potrkal na lesena vrata in vstopil. Keena je spala na bolniški postelji. Zgledala je tako spokojna in mladostna, da ji človek ne bi prisodil osemnajst let.

Lovec je previdno sedel na rob postelje in tiho opazoval prijateljico, ki se je - kot da bi začutila njegovo prisotnost - nenadoma zganila in počasi odprla oči.

"Nixon?" Je tiho zamrmrala, presenečena da ga vidi.

"Ja, jaz sem." Se ji je nasmehnil. Svetlobo je prostoru dajala le ena sveča, zato so sence ves čas rahlo migetale in ustvarjale toplo vzdušje. Lovec je že vstal in hotel oditi, da bi se princesa lahko naspala, vendar ga je ujela za roko in ustavila.

"Prosim, ne iti." Mu je zamrmrala in ga proseče pogledala.

"Ne vem če sem lahko tukaj čez noč..." Je ugovarjal.

"Prosim, nimam dobrega občutka glede nekaterih ljudi tule. Ne pusti me same." Oči so se ji zalesketale od solz in čeprav Nixon ni vedel ali zaradi bolečih poškodb ali strahu, se je odločil, da bo ostal z njo.

"Prav." Je zašepetal in ji rahlo stisnil roko, s katero ga je še vedno držala, nato pa sedel nazaj na posteljo.

"Kje si pa bil?" Ga je vprašala in se namrščila njegovi elegantni opravi.

"Na večerji. Kaj si ti jedla?"

"Nič še." Z glavo je pomignila proti mizi v kotu sobe, na kateri jo je čakalo kosilo - zrezek in kruh, zraven pa vrč vode. Ni bilo veliko, vendar je bilo nekaj. Nixon je vstal, se sprehodil do mize in Keeni prinesel hrano do postelje. "Hvala." Mu je zamrmrala in se z veseljem lotila - sicer hladnega - obroka. Že nekaj dni nista imela več kot dva manjša obroka na dan, skoraj stradala sta, zato je Nixon z nasmehom na obrazu opazoval kako se je princesa razveselila hrane.

Ko je končala, je prazne krožnike položila na majhno nočno omarico poleg postelje in se prestavila, da je Nixon lahko sedel zraven nje na posteljo.

Nekaj časa sta sedela v tišini in gledala v temo. Keeni je glava padla na njegovo ramo in mislil je že, da je zaspala, ko se je oglasila: "Kakšen je plan?"

"Kako to misliš?"

"Oče Achak mi ni všeč. Nočem se preveč zadrževati v tej palači. Kdaj bova šla naprej?"

"Najprej se moraš pozdraviti, Keena. Ne moreva nadaljevati poti, če imaš zlomljena rebra in ti kost gleda iz roke."

"Kost mi gleda iz roke?!" Vedel je, da se je ujel in skoraj zasmejal se je svoji neumnosti.

Zavzdihnil je, vedoč da je prepozno in odgovoril: "Ja, oprosti da sem to omenil. Ampak izgledalo je precej slabo, ne bom ti lagal. Veliko časa bo zahtevalo, da se zaceli."

"Saj lahko potujem z zlomljeno roko. Počakava, da se rebra zacelijo in potem greva naprej."

"Keena ..." Je izdihnil Nixon. Oče Achak mu ni predstavljal nobene grožnje. Tudi če bi imel kakršnekoli zle namene, bi se mu Nixon lahko uprl. Konec koncev je bil le starec, brez njegove vojske ni bil nič. "Poglej, počakala bova, da se vsaj približno pozdraviš. Potem pa v vsakem primeru greva, čim hitreje morava priti čez goro - jaz do Severnega kraljestva, ti pa ..." ustavil se je, v zavedanju, da dekle verjetno ne ve kaj bo naredila, "kamorkoli že." Je počasi dokončal.

"Prav." Se je vdala, ne da bi načela pogovor o tem, kam se bo odpravila na drugi strani gore.

"Saj vem, zakaj želiš tako hitro oditi ..." Se je nasmehnil Nixon in Keeno nagajivo pogledal. "Čimprej se me želiš znebiti."

Princesa je izpustila rahel smeh - kako je Nixon rad videl, da se je smejala - in ga igrivo boksnila v ramo. "Veš, da to ni res." Je izustila med smehom, nato pa se mu zazrla v oči. "Najraje bi šla s tabo."

Nekaj sekund je bilo v sobi vse tiho. Vse kar je Nixon slišal, je bil njegov srčni utrip ter plitvo dihanje dekleta, ki je sedelo poleg njega, medtem ko je zrl v njene oči. "Zakaj pa ne bi šla z mano?" Je zašepetal in svojo dlan položil na njeno roko.

Keena je odvrnila pogled in izvila roko iz njegove. "Veš, da ne morem." Je izdavila, tresočega glasu. "Vse bi dala, da bi lahko, vendar ne morem."

"Morda obstaja nači-..."

"Nixon, raje izberem življenje kot vrnitev v Severno kraljestvo. Oče bi me dal ubiti, prepričana sem."

"Ampak če te nekako neopazno spravim noter ..."

"Azur me bo pričakoval. Videl me je s tabo in če bom v kraljestvu, me bo brez dvoma našel. Pred tabo se je nad mano igral prijaznega, vendar je besen, da se nisem hotela poročiti z njim. Če me ne more imeti, me bo za nekaj izkoristil. Zato ne morem s tabo."

Nixon je vedel, da ima princesa prav, vendar njegovi možgani niso in niso mogli opustiti razmišljanja kako naj spravi Keeno v kraljestvo. Ni vedel, kaj bi naredila, če bi mu uspelo. Ne bi si mogel odpustiti, če ju zasačijo. Vedel pa je tudi - čeprav ni hotel naglas priznati - da je ne bo pustil same v divjini. Prekoračil je mejo in se navezal nanjo, zdaj vsaj tega ne sme vreči stran.

"Vse se bo izšlo." Je zamrmral po nekaj sekundah tišine - napol njej, napol sebi. Seveda tega ni mogel vedeti. Ampak upanje umre zadnje, v to je vedno verjel.

"Mhmmm ..." Je zamrmrala Keena, že napol v spancu. Njeno telo je počasi zdrsnilo iz sedečega v ležeči položaj, njena glava pa je počivala na njegovih prsih. Z rokami jo je objel, nato pa glavo naslonil na steno in se zazrl v kamnit strop, razmišljujoč, kaj za vraga počne.

Ni vedel, kdaj je tudi sam zdrsnil v spanec.