LOVEC NA ZMAJE

XIV. poglavje

Ni vedel koliko časa je spal. Ko se je zbudil, je najprej zagledal visok kamnit strop ter tople sončne žarke, ki so v sobo prodirali skozi nenavadno veliko okno - glede na to, da se je verjetno še vedno nahajal v notranjosti gore, je bilo presneto toplo.

"Ah! Zbudili ste se!" Toplega in nežnega glasa, ki ga je ogovoril, ni poznal. Šele ko je rahlo dvignil glavo - ob čemer mu je skozi hrbetnico prestrelila kljuvajoča bolečina - je zagledal dekle njegovih let, v beli poletni obleki in lasmi, spletenimi v rahlo kito. Njene oči so bile, prav tako kot Achakove, svetlo modre in ni si mogel pomagati, da ne bi pomislil kako čudovito bitje stoji pred njim. Njene poteze so bile nežne in ko je stopila do njega, ter ga nežno potisnila nazaj na blazino, je ob njeni bližini zadregetal.

"Koliko časa sem spal?" Je vprašal.

"Nekaj dni." Mu je odvrnila zdravilka, vendar se ni zdelo, kot da ji je bilo to pomembno.

"Počivati morate. Imeli ste lažji pretres možganov in nekaj grdih ran. Ne vem, kako ste prehodili vso pot do nas s takšnimi poškodbami." V dekletovih očeh je sijalo prikrito spoštovanje.

"Kje je Amigo? Moj ... konj. In Keena?" Je Nixon vprašal, ne da bi se zmenil za lastne poškodbe. Vendar pa nekako ni mogel odtrgati pogleda iz dekleta pred njim.

"Oče Achak je na poti sem in vam bo vse razložil." Mu je s svilnatim glasom odvrnilo dekle. "Le za Keeno vam lahko povem nekaj malega. Je vaše dekle? Sestra?" Nixon se je ob dekletovi izjavi skoraj nasmehnil - Keenino ime je naglasila nenavadno, vendar na prikupen način. In vedel je, da ve, da nista brat in sestra. Saj si ne bi mogla biti bolj različna! Ona je bila svetlopolta, z belimi lasmi, on pa temnolasec s temno poltjo.

"Ne. Le ... prijateljica." Je odgovoril po kratkem premisleku. "Rad bi jo videl. Kje je?"

"Navadni zdravilci niso uspeli naravnati njene roke. Imela pa je - kot vi - nekaj zelo hudih ran, zlomljenih reber in pretres možganov. Zdaj je v redu, nekaj časa pa je bila v zelo kritičnem stanju."

"Odina." Pri vratih se je pojavil Oče Achak in Odina je bilo očitno zdravilkino ime, saj se je sunkovito obrnila, nato pa sklonila glavo in pohitela iz sobe.

Nixon bi najraje zaklical za njo, naj ostane, vendar se je zadržal.

"Oprostite za nevljudnost zdravilke. Služkinje naj ne bi preveč govorile, še posebej pa ne s pacienti." Nixon mu je zagotovil, da je sam spraševal o različnih stvareh in da Odina ni bila nič kriva, vendar so njegove besede naletele na gluha ušesa.

"Kako se počutite, Nixon?" Je vprašal Achak.

"Ne vem." Mu je odgovoril lovec. Skrbelo ga je za Keeno in Amiga.

Na dekle se je v zadnjih dneh zelo navezal. Morda celo preveč, glede na to da se bosta poslovila na drugi strani Snežne gore.

"Verjetno vas zanima, kako je z vašim dekletom in konjem." Je predvidel Oče.

"Ni ..." je Nixon hotel razložiti, da Keena ni njegovo dekle, vendar se je na koncu ustavil. Ni se imelo smisla še naprej pregovarjati in zatrjevati, da nista par. "Ja. Kako sta?"

"Vaš konj je varno v konjušnici in po čudežu nima poškodovane noge. Pred tremi dnevi sem može poslal ponj in kar dvajset mož je zahtevalo, da so dvignili skalo. Sami ne bi mogli narediti ničesar."

Pa sem ga vseeno pustil samega v snegu. Zapustil sem najboljšega prijatelja.

"In Keena?"

"Vaše dekle je bolje. Vendar bodo rebra potrebovala vsaj nekaj tednov, da se zacelijo. Da o njenem zapestju sploh ne govorim."

Nixona so v očeh zapekle solze, saj se je dobro zavedal, da je sam kriv za nekatere njene poškodbe. Niti roke ne bi imela tako hudo poškodovane, če je ne bi vzel s sabo na njegovo 'junaško' reševanje Amiga. Ti si kriv za vse. Mu je rekel glas v glavi.