IX. poglavje

35 8 12
                                    

Sedanjost, naslednje jutro

"Zakaj nima tvoj konj imena?" Ga je Keena ponovno vprašala pri zajtrku, ko sta uživala v zmajevem mesu.

"V primeru, da umre." Ji je Nixon podal preprost odgovor in se še naprej posvečal hrani.

"Ja, to vem. Saj sem le kraljeva hčer. Ampak zagotovo je imel kakšen vzdevek."

Nixon je skomignil in odkimal, nato pa konju namenil žalosten pogled.

Jah, pa kaj še. Si je mislila Keena, ki ni spregledala njegovega žalostnega pogleda, vendar je ostala tiho.

Po zajtrku sta pogasila ogenj ter se odpravila spet na sneg in mraz. Pot se je vedno bolj vzpenjala in vedno manj razločila zaradi naraščajočega snega. Potnika sedaj nista potovala na konju, temveč sta sestopila ter začela tudi sama gaziti po snegu, ki je škripal pod njunimi nogami. Vedno bolj ju je zeblo, vendar sta bila vsaj približno dobro oblečena, zato ni bilo prehudo. Konj, po drugi strani, je bil navajen snega in mraza, saj je v tem odrasel in mu je bilo zato okolje naravno.

"Nixon?" Je Keena pogledala sopotnika, ki jo je v odgovor pogledal nazaj. "Ali lahko jaz poimenujem konja?"

"Ne!" Je odgovoril Nixon. Hitro. Prehitro.

"Kar pomeni, da že ima ime." Ga je v trenutku prebrala Keena. "Povej mi njegovo ime."

"To ni moja dolžnost. In že leta ga nisem klical po imenu in ga tudi sedaj ne nameravam. Nima več imena. Sedaj pa si to zbij iz glave in mi nehaj tečnariti!" Je Nixonu prekipelo.

"Veš, če ne bi bil lovec, bi me tvoje obnašanje resno skrbelo. Tako pa..." Je Keena ostala hladna in še naprej komentirala, čeprav je vedela da gre to lovcu neomajno na jetra.

Nixon je pospešil korak in Keeno tako pustil nekaj metrov za sabo, saj ga ni mogla dohajati. Severna princesa je tudi pospešila korak, vendar je ostala zadaj. Kljub temu da bi ga z vsem srcem še naprej dražila z neskončnim govorjenjem, je vedela da je imel Nixon zadosti. Poleg tega ne bi mogla prav veliko narediti, če bi jo iz jeze pustil tule na gori. Nudil ji je zaščito, hrano, prevoz,... Edino prav bi bilo, da mu ne tečnari.

Čez dan se ni zgodilo nič posebej zanimivega. Nixon in Keena sta bila večinoma tiho, edini zvok je bil mrzel veter, ki jima je zavijal okoli ušes in škripajoči sneg pod njunimi nogami.

Keena si je krajšala čas z usklajevanjem korakov z Nixonom, lovec pa si je le poizkušal zbiti Keenin nedolžen dotik roke iz glave, kar je bilo težje, kot bi si mislil.

Zvečer sta se namestila na veliki naravni polici, ki je bila v zavetrju in je dajala zaščito tudi pred snegom in dežjem.

Za večerjo so si postregli še z enim zmajem in tako zmanjšali zalogo za čez goro.

Keena je takoj po večerji legla poleg Amiga k počitku, Nixon pa ni in ni mogel zaspati. Luna je sijala še posebej svetlo to noč in kljub temu da se je zelo bližala zima, je bilo nebo jasno. Nixon je stopil k robu police, brez strahu da bi padel čez rob.

Zazrl se je v temno nebo, ki so ga krasile stotine zvezd. V trenutku je zagledal Veliki voz in Mali voz, seveda ni zgrešil zvezde Severnice. Nato je z očmi našel še Malega in Velikega medveda. Če je zelo dobro pogledal, je v daljavi videl vrh gore. Vedel je, da imata do tja vsaj še dve do tri sonci, navzdol pa bi moralo biti lažje, vendar ga je skrbelo, kako bo zahtevno potovanje vplivalo na Keeno in Amig-...

Konja. Kako bo potovanje vplivalo na konja. Njegovo ime ne obstaja več.

Hrane so imeli le še za nekaj dni, leden, staljen sneg pa kot voda ne bo več dolgo koristil. Poleg tega je hoja po nekaj pedi globokem snegu zelo utrujajoča in pot je še zelo dolga.

Nixon se je ozrl nazaj, proti ugašajočem ognju, Amigu in Keeni ki sta tako mirno spala, kot da niso ravno na poti čez zelo nevarno in skoraj neprehodno goro, kot da nimajo premalo hrane in sploh nič tople vode, kot da niso premraženi do amena in še bolj utrujeni.

Mogoče pa samo tebe preveč skrbi.

Dopovedoval si je, da bo še vse v redu, vendar mu je tisti glas v glavi, tisti glas ki ga vsi poznamo, tisti glas ki so v bistvu naši možgani ki govorijo z nami, govoril, da bo nekaj šlo narobe.

Okej, zdaj si pa samo paranoičen. Vse bo v redu.

Neodločen, kaj mu šesti čut poizkuša dopovedati, je počasi legel k počitku.

Žalostno je pogledal proti Amigu in Keeni, ki sta lahko tako prijetno grela drug drugega, medtem ko je on ležal sam na trdih tleh, prezebel in neudobno nameščen.

Nekaj dolgih minut se je premetaval po neudobnih, kamnitih tleh police, nato pa je vstal in se odpravil do konja. Keena se je namestila ob njegovo glavo, zato si je Nixon sedaj zbral konjev hrbet in počasi legel poleg njega, da ne bi koga zbudil. Slišal je glasen vzdih Konja, zato je dvignil glavo in se ozrl. Konj je utrujeno strmel vanj.

"Pojdi spat." Ga je Nixon nežno potrepljal po glavi, nato pa tudi sam zaprl oči.

Naslednji dan ju je pričakalo oblačno vreme.

"Misliš, da bo deževalo?" Je vprašala Keena. Nixon se je ozrl navzgor proti vrhu gore, kjer so se nabirali temni oblaki, ter skomignil.

"Ne glede na vreme se morava prebiti čez. To je edina pot, ki jo poznam."

"Prav." Je rekla Keena, vendar je izgledala zaskrbljeno. "Si prepričan da ni druge poti?"

"Ja." Ji je mirno odvrnil Nixon. "Keena, ne skrbi, brez večjih težav bova prišla čez." Keena je pomirjeno pokimala ob Nixonovih besedah.

Upam.

V tišini sta se odpravila na pot proti vrhu gore in proti temnim oblakom, ki so se vedno bolj kopičili nad vrhom gore.

Oba sta bila v dvomih, vendar nista imela druge rešitve, kot pa upati, da se brez večjih težav prebijeta na drugo stran gore.

_________________________________

Obljubim, da bo v naslednjem delu več akcije, ampak vseeno upam da ste uživali.

Lp, Blueeeye

LOVEC NA ZMAJEWhere stories live. Discover now