Him and I💚 (slo)

negotova

Vrata so se odprla in vstopil je Draco. Seveda je takoj stekel do mene kot ponavadi , ko je zaskrbljen. Z jeznim pogledom je pogledal Pansy. » V redu je Draco. Prijateljici sva.« sem se mu zlomljeno nasmehnila in mu dala vedeti, da je vse v redu. Pansy se mi je nasmehnila nato pa odšla ven iz sobe.

»Mia šele zdaj sem se zavedel kakšno napako sem naredil. Kako sem bil lahko tako grozen do tebe, da nisem opazil da si noseča. Res sem vesel, da bova imela otroka skupaj. Prosim oprosti mi za moje napake. Prepričan sem, da bom dober oče.« roko je položil na moj trebuh in na obrazu je imel ogromen nasmešek. Planila sem v jok. Zaskrbljeno me je objel in me poljubil na čelo. »Draco otrok, otroka ni. Nima srčnega utripa. Odšel je.« sem mu obupano sredi joka povedala. »Kaj to to ni mogoče. Kako.«. Začel se je dreti in jokati. To me je zelo presenetilo saj ga še nikoli nisem videla tako obupanega. Še bolj sem ga objela. »Mia ljubim te.« je kar naenkrat izjavil. Zasmejala sem v joku in mu rekla: » Tudi jaz tebe Draco. Skupaj bova la čez to.« Najin trenutek je prekinila zdravnica, ki me je vprašala če rabim kaj. Oba sva jo pogledala češ, ali lahko gre in hitro je odšla ter zaprla vrata. Skupaj sva ostala v objemu do naslednjega jutra.

Zbudila sem se in ob meni ni bilo Dracota. Ko, sem s pogledom preverila kje sem, sem šele takrat opazila, da sem v svoji sobi. Draco je ravno vstopil v sobo. »O budna si princeska moja.« je sramežljivo pripomnil. V rokah je imel leseno desko z nogicami in prinesel mi jo je v posteljo. »Posebej zate sem pripravil zajtrk. Pomagal ti bo, da si lažje opomoreš. Meni je pomagal.« Hvaležno sem ga pogledala in mu dala vedeti kako cenim, da ga imam ob sebi. Pripravil mi je palačinke na katerih je narisal srček v njemu pa je pisalo: » Za najlepšo princeso na svetu. » Nasmehnila sem se in palačinke zmazala v treh minutah. Lepo se je bilo spet smejati z njim. Začutila sem toplino, ki je nisem začutila že precej dolgo časa. Vstala sem iz postelje in ga močno in strastno poljubila. Seveda, se ni upiral. Poljubljal me je nazaj. Nisem bila čisto prepričana, če sem ravnala prav. Minilo je že kaknih 15 ur od strane novice in jaz se že poljubljam. Ne vem zakaj ampak v sebi sem imela občutek krivde. Nehala sem ga poljubljati, pogledala sem stran in se usedla ob rob postelje. »Je vse v redu ljubica? Nekaj zaskrbljeno deluješ.« »Ja vredu sem samo ne vem, če je prav da to delava naprej. Upam, da me razumeš. Rabim malo časa zase. Mislim, da si morava vzeti malo pavze, da oba preboliva.« Besede so tezko prišle iz mojih ust. V tem trenutku nisem zmožna biti v zvezi. V Dracu sem opazila razočaranje in malo se mi je zasmilil. Saj ni on kriv, da sem tako grozna. Nočem, da ima občutek krivde. » Spoštujem tvojo odločitev. Če me boš kaj rabila me pokliči in ko boš pripravljena nadaljevati zvezo.« odšel je in vrata za sabo previdno zaprl.

Popoldne sem odšla do Pansy. Res sem potrebovala nekoga, ki mi pove da sem ravnala prav, ker sama nisem čisto prepričana. » Mia jaz te čisto razumem. In mislim, da tudi on razume tvojo odločitev.«

Hvaležno sem se ji nasmehnila in jo objela. »še enkrat hvala Pansy. Mislim, da bom za preostanek tedna odla domov. Moram se jim opravičiti. Sigurno me vsi sovražijo. Po vsem tem kar se naredila...«

»Zakaj si toliko prepričana v to. Konec koncev so tvoja družina in radi te bodo imeli ne glede nato kar si in boš naredila.« Mogoče pa ima celo prav. Jutri bom odšla domov.

Se nadaljuje...