Him and I💚 (slo)

Razočaranje

"Zaročenca?" Pogled sem šokirano obrnila proti Dracu. Pretreseno sem zrla vanj in pričakovala njegovo pojasnilo. "Am Mia l lahko p pojasnim." Počasi in previdno je začel stopati do mene. "Pansy je besno stopila do njega in ga prijela za roko. "Nimaš ji nič za pojasniti. Z Dracom se bova poročila čez dva tedna. Malo si pozna ljubica." Zlobno se mi je nasmehnila. "Čestitam. Vesela sem za vaju." sem izjavila, na sebi sem imela prisiljen nasmešek. Pogledala sem Draca, ki je gledal v tla. Počasi sem se odpravila ven iz šole. Po glavi mi je vihralo milion misli. Vem , da sem si sama kriva. Lahko bi ga prej našla ali mu pisala. 

Najbolje bi bilo, da sploh ne bi prišla na razgovor za službo, tako ne bi imela čisto rdečega obraza in solz po celem obrazu. In še vedno ne vem ali naj sprejmem službo. Gledati njo in njega vsak dan bi me do konca strlo. Res je, da sem jaz prekinila z njim ampak še vedno sem do njega čutila nekaj. Vsa ta leta sem se delala, da sem izgubila vsa čustva ampak ne morem več lagati sama sebi. Ljubim ga. In to zelo. Izgleda pa, da je on vsa čustva izgubil. 

Doma je bila mami čisto navdušena nad tem da sem dobila službo. "Tako sem ponosna nate, ljubica." Nikoli nisem marala, da me tako kliče. "Hvala mami." Objela sem jo in nato planila v mojo sobo. Komaj sem zadrževala solze. Sploh se nisem zavedla, da sem hlipala. Vrata moje sobe so se odprla in hitro sem si obrisala solze. Bil je Ron. "Am, živjo en nasvet. Rabim tvojo pomoč. Zaprosil bom Hermiono pa ne vem kaj ji je všeč." Nasmehnila sem se mu, saj nisem vedela da jo bo zaročil. Vsaj kakšna dobra novica. "Se hecaš? Njen fant si že 8 let in ne veš kaj ima rada?" Zasmejala sem se in mu pokazala naj se usede na stol, ki je bil nasproti moje postelje. Zardel je in me v zadregi gledal. "A potem mi boš pomagala?" Seveda, mu nisem mogla reči ne. "Naj ti bo." sem izjavila. Objel me je in se nasmehnil "Hvala najboljša sestra si! Samo ne povej Ginny. Kako je bilo na razgovoru bdw?" Začela sem se jokati. Še bolj me je objel in po tem, ko sem se pomirila sem mu razložila kaj se je zgodilo. "Ooo, Mia saj veš da si te ne zasluži. Ne sekiraj se. Vem, da si boš našla koga boljšega, ki te bo imel neizmerno rad." Pokimala sem mu. "Vem, hvala." V slovo mi je dal poljub na lica in nato odšel iz moje sobe. Imel je prav. Moram nadaljevati z življenjem in ga dokončno preboleti. Če je on lahko mene, zakaj jaz ne bi mogla njega. 

No na koncu sem se le odločila, da bom odšla v službo. Oblekla sem zeleno oblekico in črn dolg plašč. Napudrala sem se in si naredila zeleno črne senčke, ki so se ujemale z mojim outfitom. Usedla sem se v moj avto in se odpeljala do šole. Tam je bilo vzdušje polno. Na hodnikih so bili učenci, ki so se vneto pogovarjali, dvorišče je bilo polno fantov, ki so stali v krogu in opazovali nekega malega fantka kako se joka in nekaj prosi. Stopila sem bližje in opazovala kaj se dogaja. "Če, mi ne prineseš denarja do jutri bo konec s tabo si razumel?!" Fantek je prestrašeno gledal in komaj da je malo pokimal. Res se mi je zasmilil. "Kaj se tukaj dogaja?" Vsi so me prestrašeno pogledali. Pokazala sem na tri fante, ki so ustrahovali fantka. "Vi, greste k ravnatelju zdaj!" "Ne ne ne ne, samo k njemu ne." Lepo me je pogledal. "To pri meni ne bo delovalo. Ajde, kar za mano." Začela sem hoditi do Dracotove pisarne. Pa čeprav s težkim srcem. Ko, smo prispeli do vrat sem potrkala in takoj vstopila noter. "Ne morem zdaj." Bral je nekaj in nato pogled usmeril na mene. 

se nadaljuje...