Soočenje

133 3 2
                                    

"George izpusti me!!" sem zakričala v upanju, da mi kdo od drugih priskoči na pomoč. 

"Izpusti jo, kaj se pa greš!? Pa saj je dovolj stara in sama zna poskrbet zase. Poglej sebe, niti službe nimaš!!" je rekla mami in ga s vazo udarila po roki, ki se je raztreščila po tleh. On pa je odskočil in tekel do kuhinje kjer is je nadel led. Nepremično sem obstala sredi stopnic. Mami me je prijela za roko in mi pokazala naj se usedem na naslonjač in jim vse razložim.

Globoko sem zajela sapo, ker nisem sploh vedela kje naj začnem. "Predolga zgodba je, lahko rečem samo to da sem bila noseča z njim in da sem splavila." sem jim na kratko razložila, ker res nisem hotela govoriti o tem.

"In zakaj nam nisi povedala?" me je vprašala mami. 

"Ker sem pač vedela kako bojo nekateri družinski člani odreagirali." pokazala sem na Georga, ki je stal na drugem koncu dnevne sobe in gledal v tla.

"Saj veš, da bi te podpirala." mi je rekla in me prijela za roko. V meni je začelo kar kipeti od čustev, ki sem jih imela v sebi. Ulile so se mi solze in objela sem mami.

"Mia, ljubica kar je bilo je bilo. Treba je nadaljevati, pridi pomagala ti bom spakirat." obrisala sem si solze in ji sledila do moje sobe, kjer sva začeli zlagati stvari v kovčke. Začelo me je skrbeti, če sem res že pripravljena na tako velik korak in prvič po dolgem času nisem bila sigurna v sebe.

"Mami am a ti mislš, da sm prpravlena na selitev?" sem jo tiho vprašala.

"Ooo ljubica seveda, že od malega si bila res samostojna in tako sem ponosna nate." mi je odgovorila in na sebi je imela ogromen nasmeh. Objela me je in v njem sva ostali še kakšne 4 minute.

"Hvala." sem ji hvaležno rekla.

Po kakšnih treh urah napornega pakiranja sem se še zadnjič zavila v mojo odejo in zaspala. Zjutri me je zbudila budilka, ki je predvajala pesem "Begin." 

"Uhh." sem zavdihnila in leno vstala iz postelje. Ura je bila šele 5.00 zjutraj. Oblekla sem si trenirko in si na hitro naredila make up. Tiho sem odšla po stopnicah, ker so vsi še spali. V kuhinji sem si naredila kavo in za sabo zaslišala korake.

"Jutro." je rekel George. Presenečeno sem se obrnila, ker po navadi vedno vstane ob 12.00. Na sebi je imel resen izraz. Nisem mu odgovorila, saj sem bila še vedno jezna nanj.

"Am sorry res, tok sm bil grozn vsa ta leta do tebe da se sploh nism zavedu. A se ti loh nekak oddolžim?" me je vprašal. Prišel je do mene ter me objel.

"Opravičilo sprejeto. Lahko me pelješ na letališče." sem izjavila. Malo sem bila še jezna nanj a veliko manj kot prej.

"Joj sploh nemorm vrjet, da moja majhna sestrica gre." še bolj močno me je stisnil k sebi in lahko sem začutila njegove solze, ki so zmočile mojo majico.

"Ej noo, prišla vas bom redno obiskvt." sem ga pomirila in ga poljubila na lice. Nasmehnil se mi je a vseeno sem lahko videla kako hudo mu je bilo. 

"No zgleda, da je to torej slavo." mi je rekel preden sem vstopila noter v letališče. Močno sem ga objela in začela noro jokati. Čeprav sem bila eno uro nazaj še jezna nanj ga bom vseeno pogrešala. 

"Am živjo." je rekel glas za mano. Obrnila sem se in bil je Draco. Obrisal mi je solze in pogledal Georga.

"Pazi nanjo stari." mu je rekel George in mu podal roko. 

"Veš, da bom." mu je Draco odgovoril in me močno stisnil k sebi. Pomahala sem mu in nato z Dracom odkorakala z roko v roki proti najini zaenkrat ne raziskani prihodnosti.

se nadaljuje...

Him and I💚 (slo)Where stories live. Discover now