V VRTINCU NOSTALGIJE

Zbogom

Hitro čas beži,
saj ne morem verjeti, da je že leto dni,
odkar te več ni,
odkar si odšel.

Od takrat se mi zdi,
da mi povsod manjkaš, te nikjer ni.
A se motim.
Še vedno si v mojem srcu.

Vsak dan še posebej razmišljam:
"Ga bom še kdaj videla?
Bom še kdaj zrla v njegove lepe rjave oči?"
Po pravici: ne vem, a zelo, zelo rada bi.

Verjamem, da zgodba se še ni končala,
da bom še vedno iskala,
spomine, trenutke, ki so me delali srečno,
priznam, res so minili, a v meni bodo ostali večno.

Zdaj sedim na vrtu,
razmišljam o tebi,
kako bi bilo,
če ne bi odšel, če bi se drugače končalo.

Bi bil kaj več kot samo znanca?
Bi jaz končno dobila pogum in stopila do tebe?
Ne vem, ker ta pot ne obstaja.
Zgodilo se je, kot se je moralo zgoditi in pri tem nimava nič, ne jaz, ne ti.

Verjamem, verjamem,
da te bom nekoč prebolela,
se ne bom obračala nazaj,
ampak ponovno zaživela.

Toda do tja je še dolga, dolga pot.
Do tja, ko ti bom v mislih lahko rekla
Zbogom, zbogom in se vidiva nekoč,
ko se najina svetova zopet prepleteta
in bo spet vse obrnjeno na glavo.
Ali takrat pa zbogom!