V VRTINCU NOSTALGIJE

Sreča

Poslušam, napenjam ušesa,
a ne slišim ničesar.
Vse okoli mene je tiho
in mirno.

Gledam, naprezam oči,
da bi kaj videla,
a vse kar vidim
je zamegljeno.
Popačeno.

Naenkrat trenutek mine,
ves vsakdanji hrup se vrne,
avtomobili spet brnijo
in mame se kregajo na svoje otroke.

Vstanem iz stola,
plačam račun.
Svojo napol popito kavo pustim tam
in se odpravim na sprehod po mestu.

Hodim po svetu,
ki je brez barv in čustev.
Brez toplega otroškega smeha
in brez prečudovitih večerov.

Na tem svetu ni ničesar lepega,
vse je tako enolično in pusto.
Ljudje hodijo okoli mene
in me ne opazijo.
Kot da me ne bi bilo.

Vsi samo hitijo po opravkih
in vidijo samo svoje težave.
Nihče se nikomur ne nasmehne
in nihče ne opazi ničesar razen sebe.

Toda ves ta svet, čutudi je tako
enoličen in pust
in pol težav in egoizma
in namrščenih ljudi
pa nekje MORA imeti
vsaj kanček sreče.
Toda kje je?

Hitim naprej po mestu
in gledam vse te namrščene ljudi.
Vsakemu se lepo nasmehnem
a izgleda, kot da me sploh ne opazijo.

Pridem do parka
in sedem na klopco.
Neka gospa me nadere,
ker sem ji napoti.

Zmajem z glavo in se odpravim proti domu.
Kaj je z vsemi temi ljudmi?
Kje imajo življenje,
kje imajo srečo?

Preden pridem do naslednje ulice
se obrnem in grem nazaj.
Zavijem v gozd in si oddahnem.
Vsa sreča le ni izginila iz sveta.

Tu je popolnoma drugače kot v mestu,
kot bi bil drug svet.
Zaprem oči in
vdihnem dobro znan vonj.

Vse je tiho,
nobenega hrupa,
samo ptica poje na bližnji veji.

Tu ni nobenega egoizma
in jeznih pogledov.
Tu je samo blažen mir
in milina.
In sreča.