V VRTINCU NOSTALGIJE

Oprosti

Vsa ta leta
sva bila soseda.
Skoraj enko stara,
a sva se občasno obnašala,
kot da je med nama
tristo let razlike.
Oprosti.

In zdaj te gledam,
ves negiben in bled si,
tvoje oči si ne
bodo nikoli več iskrile zame
in tvoje ustnice se mi
nikoli več ne bodo smejale.
Ne jočem.
Vse solze sem že izjokala.
Oprosti.

Se spomneš vseh
popoldnevov, ki sem jih
preživela pred hišo,
na ležalniku, obrnjenem
proti vaši hiši?
Čakala sem nate,
da boš šel mimo.
Oprosti.

Se spomneš vseh
piknikov, ki so jih
prirejali naši starši?
Na katerih si enkrat manjkal ti,
drugič jaz?
In to namenoma.
Oprosti.

Se spomneš vseh
dni, ko sva skupaj
hodila peš iz šole in
se pogovarjala?
Četudi sva bila tiho,
so pogledi povedali več
kot tisoč besed.
Oprosti.

In se spomneš vseh
pogledov, ki sva si jih izmenjala?
Po katerih sem vedela,
da čutiš do mene nekaj več?
Veš, da sem tudi
sama to čutila?
Oprosti.

Oprosti, ker nisem ničesar
storila, ko je bil še čas.