VRNITEV

3. POGLAVJE

» Gospodična Draw ste vredu ?« 
Lea je dvignila pogled k Estebanu in se prebudila iz razmišljanja. Udihnila je.
»Ja. Vredu sem. Hvala za vaš čas.«, mu je zmedeno odgovorila. V prsih je čutila nepopisljivo tesnobo, ki ji je onemogočala dihanje. Nameravala se je obrniti in oditi, ko je zaslišala hrup v predsobi.
Preden bi se dobro zavedala so vrata sobe zletele in pristale na trdnih tleh tik pred Leo. Dekle se je nagonsko umaknilo nazaj, pri čemer je padla. Ležala je pred Estebanovo mizo, ko je v sobo stopilo večje število mož. Začeli so streljati in v nekaj sekundah je bila večina nasprotnih mož na tleh, kar je bilo glede na njohovo nepripravljenost popolnoma razumljivo. Lea je pograbila pištolo izza pasa in začela streljati. Enega izmed vsiljivcev je zadela v ramo, ter ga spravila na tla. Esteban je za zaščito uporabil ravno mizo pred katero je ležala Lea.
Lea je s svojimi preciznimi streli na tla spravila vsaj tri može, zatem pa ji je v pištoli zmanjkalo nabojev. Dvignila se je na noge in trudila izbiti pistolo moškemu, ki se ji je približeval.
Nakar jo preseka močna bolečina. Kolena se ji zašibijo in pade po tleh. Eden izmed mož je stal za mizo in ustrelil v tla, na katerih je ležal Esteban. Kri je špricnila po telesu moškega. Lei se je naježila koža. Oče jo je naučil, da kri pride s poklicem, zato jo je Lea veliko bolje prenašala, vendar jo je prizor neglede na povedano pretresel. Hotela se je pobrati, ko je na sebi začutila dva para rok. Držala sta jo za rame in dvignila. Upirala se je in brcala, vendar sta bila moška premočna. Trdno sta jo držala, pa tudi bolečina zaradi udarca ji ni dopuščala prevelikega premikanja. Ozrla se je okoli in ugotovila, da so vsi prisotni Estebanovi možje mrtvi. Pisarna je bila polna krvi. Prelivala se je po tleh in krasila stene.
Na tleh, na podrtih vratih je Lea zagledala fanta, ki ga je srečala pred stavbo. Bil je toliko star ali kako leto starejši kot ona. V mlaki krvi se je svetil njegov zlat križ. Lea je ob prizorru popolnoma otrpnila. Moška sta jo zvlekla iz hiše.
Stopilo sa na ulico. Bilo je sredi belega dne, pa kljub temu se mimoidoči niso zmenili za dogajanje. Neka ženska, se je ob pogledu na dogajanjr umaknila na drugo stran ulice. Ljudje so mirno hodili mimo, kot da se nič ne bi dogajalo. Na svežem zraku se je Lea ponovno trudila znebiti jetnikov, ponovno neuspešno. Do nje je pristopil starejši moški. Imel je že rahlo osivele lase, pa kljub temu telo v formi. Nosil je črne hlače in majico, okoli vrata pa rjav križ. Njegov obraz je bil resen in v roki je držal inekcijo.
» Nič se ne boj. Tole je nanovejša roba. Človeka omami za nekaj časa, potem pa je z njim vse vredu.«, je povedal in gledal Leo v oči. Preplašeno dekle se je začelo premikati in vpiti. Moška sta jo le z trudom obvladovala.
Umirila se je šele, ko je na desni strani vratu začutila majhen vbod. Moški z inekcijo se je umaknil in nakazal možema naj jo spustita.
S svojo svobodno roko se je dotaknila mesta vboda. Opazila je ostale može, ki so prihajali iz hiše. V rokah so držali bele kantice. Ozračje je napolnil moteč vonj po bencinu. Lei se je obračal želodec. Ni bila le slabost, zaradi vonja. Bil je občutek nemoči. Noge je niso držale in roke so bile otrple. Pred očmi se ji je vrtelo in podobe so začele izgubljati barvo.
Omahnila je na tla. Komaj je še čutila mrzel dotik tal. S pogledom je gledala stavbo. Moški, ki je prej držal inekcijo je sedaj stal pred stavbo in nekaj držal v roki. Svetilo se je.
Zadnja stvar, preden so se njene oči zaprle, je Lea videla kako je moški spustil vžigalico.

Do sedaj se je moralo njeno telo že večkrat vrniti k zavesti, pa vendar je bilo tokrat drugače. Ni čutila bolečine ali se morala truditi z odpiranjem oči. Preprosro razum se je vrnil in oči so se odprle. Ozrla se je po prostoru.
Ugotovila je, da je zvezana na stolu. Roke in noge so bile zvezane z belo vrvjo. Spomin se ji je vrnil na dan, ko jo je Thomas ugrabil in odpeljal stran od vsega, kar je prej poznala. Spomnila se je tudi, da je trud z reševanjem ne bo nikamor pripeljal.
Zdrznila se je, ko je ugotovila da v prostoru ni sama. Okoli nje je bilo več moških. Prostor je bil bolj zapuščene narave. Neke vrste staro skladišče. Povsod po tleh so ležale prazne steklenice piva in v kotu so stalu še polni zaboji. V zraku je smrdelo po cigaretnem dimu. Malo stran od Lee so se nahajali zapušeni fotelji, na katerih je sedelo nekaj mož in gledalo televizijo. Bil je sicer le manjši televizor, priklopljen v steni, pa vendar so ga z navdušenjem gledali.
Nihče se ni zmenil za dekle.
» Končno. Mislil sem, da bom cel dan čakal na tvoje vstajenje.«
Lea je zaslišala glas prihajati izza svoje hrbta. Ni se mogla obrniti, zato je napela vse čute in jih usmerila proti osebi za sabo.
Pred njo je stopil moški z inekcijo in se ji nasmehnil.
» Upam da uživaš v našem gostoljubju agentka. «, ji je rekel. Eden izmed mož mu je podal stol, na katerega se je ta zatem usedel.  Razkoračil je noge in se z rokami naslonil nanje. Na roki je nosil uro, s katere je Lea razbrala, da je ura že tri popoldne.
» Kdo si ? Kako veš kaj sem ? In zakaj si me pripeljal sem ? «, je vprašala, ne da ni med posameznimi vprašanji zajela sapo.
» Nisi na mestu, da bi postavljala vprašanja. Recimo le, da je moja naloga ta da te odvrnem od tvojega početja. «, ji je rekel in jo gledal.
Pot ji je tekel z obraza in čutila je kako se ji lasje limajo.
» Odnehala od česa ? Zadnja oseba, ki mi je govorila kaj naj počnem je bil moj stric. To ga je stalo življenja, tako da bi se jaz na tvojrm mestu zamislila.«, mu je z nasmeškom odgovorila Lea.
» Vemo, da si spraševala Estebana o prodaji eksploziva. «, ji je jasno povedal.
» Aha ! Torej delaš zanj. Za El Jefeta. Mislim lahko bi vedela, da me bo dala ugrabit. Lia je mar ne ?«, je bleknila Lea in zavila z očmi.
» Moj šef mi ni dovolil razkriti svoje identitete. Nohče tukaj ga ne pozna, razen seveda mene. Dal pa mi je jasno navodilo, da ti prijazno razložim, da odnehaj ! Ne brskaj v te stvari, ker lahko majhna, simpatična, naivna agentka pristane trdo na trdnih tleh. To ne teren na katerem moraš znati preživet in vrjami, da ti neznaš.«
Gledal jo je v oči.
» Tvoj šef bo pristal na trdnih tleh, ko ga dobim. «, mu je odgovorila.
Nasmehnil se je, vstal ter se ji približal.
» Ne igraj se z ognjem, ker se boš opekla. To so nevarne igre. Umakni se !«, ji je odločno rekel. Obraz je bil popolnoma poleg njenega.
Lea je nabrala slino in ga pljunila. Umaknil se je nazaj si obrisal slino z obraza. Dvema moškema je v španščini dal navodila, naj jo odpeljeta. Ko je hodil proti vratom, se je še obrnil in jo pogledal.
» Ne zaupaj ljudem okoli sebe.«, ji je rekel in želel zapustiti prostor.
»Ej!«, je zaklicala Lea za njim.
Obrnil se je.
» Povej El Jefetu, da jaz nikoli ne odneham !«