VRNITEV

5. POGLAVJE

Nadležen zvok telefona je zapolnjeval sobo. Lea je bila zavita pod odejo in se je ob hrupu zdreznila, ter odprla zaspane oči. Pogledala je po sobi in rabila nekaj sekund, da ugotovi od kod hrup sploh prihaja. Pograbila je telefon, ki je bil položen na nočni omarici. Na zaslonu je pisalo Thomas. Kljub temu, da je bil njen oče, ga je Lea rajši klicala po imenu, zato je bil tudi v njenem imeniku tako shranjen. Leo je klic presenetil, saj je bila ura komaj šest zjutraj.
» Halo. «, se je javila, s zaskrbljenim glasom.
» Lea, kličem te, ker imam novice zate. «, ji je navdušeno odgovoril glas na drugi strani.
» Kakšne novice ? «, je vprašala Lea in zazehala. Po resnici povedano, si je želela le zapreti oči in nadaljevati s spancem.
» Pozanimal sem se pri svojih zvezah na Kubi, ter ugotovil da Lie že nekaj časa ni nihče videl tam okoli. Zadnja stvar, ki jo je storila je bila ta, da je zgradila samostan za uboge otroke. «, je povedal Thomas.
Lea ga je pozorno poslušala. Z roko si je šla skozi črne lase.
» To pomeni, da je El Jefe res ona...«, je rekla bolj sama sebi kot njemu.
» Nevem. Vendar mislim pa, da bi v samostanu več vedeli. Lahko bi ti tudi pomagali stopiti v stik z njo. «, ji je svetoval oče.
» Torej misliš, da bi morala iti na Kubo ?«, je vprašala Lea.
» Ne ne mislim. Ti greš na Kubo. Govoril sem že z agentko Johnson in predala je svoje popolno soglašanje. Ti in tvoj novi partner odpotujeta takoj ko lahko. «, ji je odločno povedal.
Lea se je šele zdaj spomnila na Maysona. Zavila je z očmi, samo ob misli nanj. Ni želela reševati še njegovih zmed ali mu razlagati zakaj je Lia njena teta in kakšna sploh je Lia.
» Razumem. Hvala za pomoč. «, mu je odgovorila.
» Ni zakaj. Sedaj pa spakiraj. Letalo vaju bo čakalo ob sedmih. «, ji je hitro povedal. Poslovila sta se in Lea je odložila slušalko.
Odšla je v kopalnico in se uredila. Oblekla je črne oprijete kavbojke in črno oprijeto majico s kratkimi rokavi, čeznjo pa si je oblekla prav tako črno usnjeno jakno. Obula si je superge, s polno peto in spela lase v čop. Nanesla je še maskaro in odšla iz kopalnice.
Odkar je postala agentka ni imela veliko oblek, zato je bilo pakiranje mala malica. Uzela je najnujnejše reči.
Na vratih se je pojavil Mayson.
» Torej greva na Kubo ?«, jo je vprašal. V rokah je držal že pripravljeno potovalko.
» Jp. Si seznanjen z vsem ?«
» Ja. Agentka Louise mi je natančno razložila kam greva in s kašnim namenom.«, ji je odgovoril.
Zapela je torbo in si jo poveznila čez ramo, ter samozavestno odkorakala po hodniku. Mayson ji je ubogljivo sledil.
Vsak štab je sicer imel pristajalno ploščad, vendar je potovanje s navadnimi letali z letališča povzročalo manj težav in sumov.
Lea in Mayson sta z letališča odletela ravno pravi čas.

Let je minil mirno. Preden bi se dobro zavedala, sta že pristala na trdnih tleh Kube. Izkrcala sta se in pred letališčem ju je že čakal avto. Zunaj je deževalo.
» Jaz vozim !«, je rekel Mayson in pograbil ključe od avta, ter se usedel na voznikov sedež. Lea je prisedla.
Speljala sta z letališča.
» Zakaj ne vprašaš ? «, je Lea prekinila mučno tišino.
» Kaj ?«, je nevedno vprašal Mayson. Gledal je predse in Lei ni namenil pogleda.
» Kako to, da je Lia moja teta in jo sovražim. Nič nisi rekel ves ta čas. Zakaj ? «, je vztrajno nadaljevala.
» Ni moja stvar.«, je odgovoril.
Lea ga je presenečeno pogledala. Bil je tako skrivnosten in tih, pa vendar razumovajoč in občasno sarkastičen. Delno jo je spomnil na Santiaga.

Avto je ustavil pred veliko stavbo. Imela je delno obliko cerkve, le da je bila večja. Okoli nje je bila lepo urejena trata in vrt, po katerem so se podili otroci.
Lea se je ob pogledu na vse to nasmehnila. Sprva ni mogla vrjeti svojim očem. Bil je raj na Zemlji, res bi bila škoda, da bi Orlando tu gojil droge.
Z Maysonom sta odkorakala v samostan. Sprejela ju je prijazna sestra, ter ju usmerila k očetu Lucasu.
Bil je starejši mož. Ni imel las, ter je bil oblečen v črno mašniško obleko.
» Pozdravljena. Kako vama lahko pomagam ? «, jima je rekel s prijaznim glasom. 
Lea mu je razložila zgodbo z Lio, ki je očeta vidno šokirala.
» Huh. Tako torej. No, Lie nisem videl že vse od kar je zgradila ta samostan. Nevem kam je odšla, ampak pustila je vse za seboj. Bilo ji je zelo hudo nazadnje ko sva govorila. Izgubila je svojo družino in moža, kar je pri njej tirjalo davek. Želela se je le umiriti zato je odšla. «, je povedal oče Lucas.
» Pa res neveste kje bi jo lahko našla  ?  Mislim, saj skrbi za ta samostan. «, je nervozno vprašala Lea.
» Žal mi je, ampak res nevem. Za samostan skrbimo mi. Vsak mesec dobimo nakazilo od anonimne osebe, vendar nisem prepričan ali je to Lia ali ne. «, je povedal.
Lea je pičasi zgubljala upanje. O Lii očitno nihče ničesar neve.
» Ti si Lea, mar ne. Sybilina hči. «, je rekel oče, ter jo opazoval z nasmeškom na obrazu. Lea ni bila vajena, da ji kdo reče Sybilina hči, saj je bila v zadnjih dveh letih predvsem Thomasova hči.
» Ja. «, je skromno odgovorila.
» Lia mi je veliko pripovedovala o tebi. Ko si odšla se ji je zlomilo srce. Mislim, da si bila največji razloh zaradi katerega je želela najti mir. Ta samostan stoji zaradi nje, poimenovan pa je po tebi, Samostan Sv. Lea Rimska. Lia je vanj vložila srce in dušo.«, pokazal je na otroke, ki so se brezskrbno igrali na vrtu, » vsem njim je dala dom. Nemorem verjeti, da bi taka oseba vodila kaj takega kot trdiš.«
Lea je pogledala vesele otroke in za trenutek tudi sama nehala vrjeti v Liino krivdo.
» Mi dovoliš da te povabim na ogled samostana ? «, jo je zbudil iz zamišljenosti oče Lucas.
» Seveda, z veseljem. «, mu je odgovorila Lea. Skupaj sta odšla na ogled, medtem pa dekle ni opazilo, da Maysona ni več ob njeni strani.

Med pogovorom z očetom Lucasom, se je Mayson izmuznil v najbližji kot. V roke je vzel telefon in vtipkal številko. Nekajkrat je pozvonilo.
» Si ?«, je vprašal odločen glas na drugi strani linije.
» Noče odnehati šef. Dekle še vedno vztraja.«
El Jefe, mu ni takoj odgovoril. Mučna tišina je parala telefonsko linijo.