VRNITEV

7. POGLAVJE

Večerilo se je.  Zadnji sončni žarki so se poigravali s tlemi. Lea je sedela na leseni klopici, pri inštitutu. Minili so trije dnevi odkar se je vrnila s Kube. Vsak dan je odšla na ulice in iskala sledi za El Jefom, ki pa jih preprosto ni bilo. Skrbelo jo je tudi dejstvo, da se ji njen oče ne oglasi. Nazadnje se je s Thomasom pogovarjala pred dvema dnema, ko je načrtoval svoj odhod iz Texsasa, sedaj pa o njem ni ne duha ne sluha.
»Agentka Draw, takoj se zglasite v kontrolni sobi. Agentka Johnson vas želi nemudoma videti.«, je povedala ženska manjše rasti, z rahlo rdečimi lasmi. Lea ji je v odgovor pokimala in sledila.
V kontrolni sobi je bilo danes zelo živahno. Agenti so bili tako zaposleni s svojim delom, da sploh niso opazili njenega prihoda v sobo.
Louise je stala pri svoji mizi. Lei je namenila prijazen nasmeh, kateremu je sledila mučna resnost.
»Imamo močan preboj. Neka anonimna oseba, nas je obvestila, da se bo prodaja eksploziva zgodila danes. V zapuščenem skladišču, v južnem delu mesta. «, ji je odločno povedala Louise.
»To je odlično. Torej moramo takoj tja. Potrebujem ekipo mož, ki bodo..«, agentka jo je prekinila.
» Žal mi je Lea, vendar danes agenti niso na razpolago. Delajo na področju enega izmed večjih primerov. Iti boš morala sama z Maysonom.«, ji je povedala Louise.
Lea je rahlo otrpnila. Saj nemore misliti resno.
»Sama...Grem naj sama?! Pa saj rabim okrepitve.«, ji je rahlo jezno odgovorila Lea.
»Seveda. Vendar danes niso na voljo. Pojdi sama in le opazuj. Karkoli boș videla, bomo kasneje uporabili da to zatremo. In brez ugovorov.«, ji je še bolj odločno povedala Louise.
Do njiju je v tem času pristopil tudi Mayson. Louise ga je, enako hitro kot Leo, obvestila o vsem. Lea je opazila, da je rahlo pobledel. Ker ima Louise ni pustila ugovorov, sta skupaj odšla iz sobe. Vzela sta svojo opremo in se odpeljala.

Prispela sta na odročen kraj izven mesta. Rahlo je spominjalo na zapuščeno skladišče, kjer je na Kubi srečala Santiaga. Ta kraj sucer ni bil skladišče, pa kljub temu je bil popolnoma zapuščen. Lea je parkirala avto, za veliko steno, ki je stala na tem kraju. Vse skupaj se je zdelo, kot nedokončana tovarna. Bile so stene in povsod kosi opeke, ter podrti zidi. Strehe ni bilo. Na eni strani je manjkala stena in pogled se je raztezal na poljane, ki so kmalu pokazale oddaljeno mesto.
Lea je stopila iz avta in pogledala naokoli. O nikomer ni bilo ne duha ne sluha.  Kraj je bil popolnoma prazen. Mayson je živčno pogledoval naokoli in čakal. Dobro je vedel, da se njujin prihod sem, ne bo dobro končal.
»No, očitno sva perezgodnja. Ostaniva tukaj in čakajva«, je rekla Lea in ga pogledala. Usedla se je na tla, za steno in se naslonila nanjo. Stena jr bila obrnjena proti travnikom, zato nihče ne bo prišel na ta kraj z njene strani. Lea je imela tudi popoln pogled na kraj dogajanja.
Mayson ji je med čakanjem obrnil hrbet in neopazno vzel telefon iz sprednjega žepa črnih hlač. Poiskal je številko in ji poslal sporočilo.
Ob pisku, ki ga je sprožilo poslano sporočilo, se je Lea zdreznila.
» Kaj hudiča pa počneš ??!!«, je vzkliknila.
»Am...Pogledal sem na uro in ponesreči nekaj pritisnil.«, se je hitro izgovoril fant pred njo.
»Saj nisi resen...Stišaj telefon!!«, mu je jezno zabrusila. Pokimal ji je in zares stišal telefon.

Še vsaj dvajset minut je minilo, ko se je na kraju zaslišal zvok motorja. Bilo je zelo hrupno, kar je Lei takoj dalo vedeti, da je več kot en avto. 
Pogledala je izza stene in videla 4 avtomobile. Prvi izmed njih je zapeljal v sredino razdrte stavbe. Iz njega je stopil srednje visok moški, brez las. Okoli vratu se mu je sijala zlata veriga. Oblečen jr bil v črne hlače in srajco, ki jo je imel zatlačeno v hlače. Za pasom je imel pritrjeno pištolo. Ko se je obrnil je Lea opazila, da se mu izpod srajce, po vratu vije tetovaža. Od daleč je izgledala kot plameni ognja.
Za moškim so iz avta stopili, tudi vsi ostali. Bilo je vsaj 15 mož. Postavili so se za moškim.
Eden izmed njih mu je podal črno torbo. Čakali so v sredini in Lea jih je skrbno opazovala.
Mayson je prav tako spremljal dogajanje.
»Sprednji moški je El Diablo.«, ji je šepnil. Lea se je ob pogledu na moža, močno stresla. Bil je tako hladen, že sam pogled nanj.
K ljudem v sredini je pristopil starejši moški. Ta ni bil Kolumbijec, saj je imel temnejšo polt. Na pogled bi ga Lea uverstila v Iran ali Irak. Nosil je tudi turban, kar za te dežele ni bilo najbolj značilno. Tudi on je nosil črn kovček. Stopil je pred El Diabla in postavil kovček na tla.
»Ves denar je tu. 5miljonov pesov, kot si zahteval. Imaš robo ?«, je v tekoči španščini vprašal tujec.
»Seveda. Jaz se svojih dogovorov držim. Upam da je gotovina popolnoma vredu, saj nočeš težav z mano, ane ?«, je odgovoril El Diablo in mu predal kovček. Moški ga je vzel, pokimal in odšel.
El Diablo je vzel drugi kovček in ga predal svojim možem. Ob predaji je Lea ugotovila, da je njegovih mož manj kot prvič ko je opazovala.
Za sabo je slišala pok. Nemudoma se je obrnila in videla Maysona na tleh. Iz njegove glave so počasi kapljale kaplje krvi. Nad njegovim telesom sta stala dva moška, eden je v roki držal kij. Lea je nagonsko začela stopati nazaj. Njena pištola je bila v torbi, ki je stala pri avtu.
Moška sta jo v sekundi pograbila in trdno držala. Lea je začela močno brcati. Uspelo ji je zadati dober udarec v koleno, rnemu izmed njiju. S tem se je rešila tudi drugega in stekla proti torbi s pištolo. Začela jo je odpirati, ko je na svojem tilniku začutila, hladen dotik pištolske cevi.
Pogoltnila je slino.
»Te mueves y te mato.«, je spregovoril hladen glas za njo.
Lea se ni upala premakniti. Premlevala je kako je mogoče, da jo je našel. Vse je bilo kot, da bi vedel da bo tu.
»No najbolje bo, da s teboj govorim v tvojem jeziku.«, je nadaljeval moški.
»Vedno mi je žal kadar moram tako lepo dekle prepustiti smrti, ampak dragica danes si videla preveč stvari in jaz te nemorem pustiti, da živiš s tem. Vsi smo upali, da neboš nič našla ali pa boš odnehala. Ampak ne, ti si storila ravno obratno in to te bo sedaj stalo življenja. Žal mi je.«, ji je še povedal. Zatem je ukazal dvema moškima naj jo primeta. Pogledala ga je iz oči v oči in gnus ki ga je čutila jo je silil na bruhanje. Naročil je ostalim, da naj jo ubijejo kot želijo in odšel.
Moški so sklenili trden krog okoli nje. Del nje je želel kričati in jokati, pa tega ni storila. Njen obraz je hil resen in brezizrazen. Ni pogledala moških, ki so se odločali kako naj jo ubijejo, ni gledala Maysona ki je ležal na tleh, gledala je v daljavo. Z mislimi je bila v svojem prejšnem domu in družini. Pei mami ki je skrbela zanjo in očetu, ki jo je imel neskončno rad.
Predramil pa jo je strel pištole. Eden izmed Diablovih mož je padel na tla. Izza hrbta se je ostalim pajavila nova skupina mož. Začeli so streljati.
Moška sta spustila Leo in pograbila svoje orožje. Lea je negibno opazovala dogajanje. V trenutku so bili vsi Diablovi možje na tleh.
Lea ni mogla verjeti svojim očem. Pred njo je stopil moški, ki ga je spoznala pred Estevanovo hišo in ji je rekel naj se ne meša v te reči. Prijel jo je za nadlaht in jo dvignil.
Odvedel jo je do enega izmed avtomobilov, ter jo v popolni tišini posedel na zadnji sedež.
V njeni glavi je bila popolna zmeda. Stce ji je divje razbijalo. Upala je, da preživi.