VRNITEV

8. POGLAVJE

Lea je sedela na stolu, sredi velike sobe. Za razliko od vseh ostalih trenutkov, tokrat ni bila zvezana. Soba je bila zelo prostorna in bogato opremljena. Ob eni steni je stal moški, z vžigalico, katerega imena Lea še vedno ni izvedela. V vsem tem času, kar jo je pripeljal sem, ni spregovoril niti besedice.
Lea se ni upirala, saj so ji vsi čuti zamrli, ko je videla Maysona na tleh. Ko ga je videla v mlaki krvi, se je takoj spomnila na Johna. Ni mogla dojezi, da je izgubila oba partnerja.
Pogledala je moškega ob steni. Jezno je vstala s stola in pristopila k njemu.
» Zdaj pa dovolj. Zakaj sem tukaj ?«, ga je besno vprašala.
V odgovor je dobila zavijanje z očmi in pogled stran.
» To ti je El Jefe naročil mar ne. On ti je rekel da me pripelji sem in me zadrži stran od vsega, ane ?«, je še vedno vztrajala Lea. Sogovorec je nadaljeval z molkom.
» Zakaj ni pustil da me drug kartel ubije ? Tako nebi več brskala. Zakaj ?«, je še bolj vztrajno pritiskala nanj Lea.
» A ti kdaj utihneš ?«, jo je zajedljivo vprašal moški.
» Ubili so mojega partnerja, torej ne nemislim utihnit, dokler mi ne poveš zakaj ste me rešili ? «, mu je odvrnila.
Moški jo je pogledal v obraz.
» Nevem. Če bi bilo po moje, te ne bi. Ampak El Jefe je tako zahteval in jsz izpolnjujem ukaze. Zadovoljna z odgovorom ?«
Lea ga je grdo pogledala.
» In kje je El Jefe sedaj ? Naj uganem, zopet se nebo prikazal. Navadna reva je ta tip, če ni sposoben niti...«, presekal jo je moški glas izza hrbta.
» Hola Lea. «

Ni se obrnila. Ta zven glasu. Prepoznala bi ga kjerkoli na Svetu. Njeni možgani so govorili, da ni mogoče, njeno srce pa da nemore biti nihče drug. Ni se mogla obrniti. Telo je ni ubogalo. Že ob zvoku znanega glasu so se ji razšerile oči in koža zadregetala.
Moški pred njo se je vzravnal in gledal šefa.
Počasi se je obrnila in potrdila svojo domnevo.
Tam je stal on. Z svojimi vranje črnimi lasmi in temnimi očmi. Bil je tak kot prvi dan ko ga je spoznala, pa kljub temu drugačen. Enaka postava, enak obraz. Bil je on. Santiago.
Ob pogledu nanj ji je zastal dih. Srce je bilo miljonkrat tako hitro, kot ko je El Diablo držal pištolo v njen tilnik.
Za Santiagom je stal Mayson. Živ in zdrav, vendar ga Lea ni opazila. Gledala je le v Santiagove temne oči.
Pogled ji je vračal in ga niti za trenutek umaknil z njenega obraza.
» K...ka....Kaj delaš tuki ?!«, ga je vprašala Lea. Usta so bila popolnoma suha.
» Jaz sem....No jaz sem El Jefe.«, ji je tihoma povedal in stopil korak bližje.
Sama je že prej povezala, da je on El Jefe. Takoj ko ga je zagledala je vedela, ampak del nje ni hotel vrjeti.
» Ves ta čas...Ves ta ča si bil ti.«, mu je odgovorila. V očeh so se želele nabrati solze, ampak jim šok ni dovoljeval.
Lea je opazila Maysona za njegovim hrbtom. Nosil je oblačila kartela.
» Ti tudi delaš zanj ? Lagal si mi...Nisi agent.«, je sedaj zabrusila še njemu.
Mayson je želel spregovoriti, vendar ga je Santiago ustavil.
» Pustite naju sama !«, je naročil obema. Oba moška sta pokimala in zapustila prostor.
Santiago je zaprl vrata.
» Usedi se.«, je rekel Lei.
» Nisem tvoja podložnica. Ne ukazuj mi!«, mu je odgovornila.
» To je bila prošnja. «, ji je mirno povedal in se tudi sam usedel.
Lea je zavila z očmi in mu sedla nasproti.
» Kako si lahko tak ?«, ga je vprašala in ga pogledala v oči.
» Kakšen ?«, jo je vprašal.
» Prodajaš drogo. Vodiš kartele. Si vse, kar si rekel da nikoli ne boš.«, mu je odgovorila in pogledala v tla.
» Ne nisem. Nič od tega nisem rekel. To je nekaj kar si ti upala. Sicer pa si tudi ti včasih hotela biti običajno dekle, postala pa si agentka.«, ji je zopet mirno povedal.
Lea je dvignila pogled in solze so se ji nabrale v očeh. Jokala ni že vse odkar je zapustila Kubo.
» To dekle je umrlo, skupaj z Johnom, ki ga je Lia ubila.«, mu je besno odgovorila.
Ob tem stavku je tudi on pogledal stran.
» Kako si postal to ?«, ga je vprašala.
» Govoriš kot da sem postal vampir ali volkodlak. Nič več kot preprosti vodja nisem. Lia ni nikoli zapustila Kube. Ves denar od Orlandovega in Federicovega kartela je dala meni in me poslala sem. Takrat sem zadnjič slišal o njej. Vsak mesec pošljem denar v njen samostan, zaradi spominov predvsem. Tukaj sem z denarjem kaj kmalu postal pravi kralj preprodaje.«, ji je razložil.
V njeni glavi je sedaj končno vse dobilo smisel. Pravi smisel.
» In ti si na vse to ponosen ?«, ga je zgroženo vprašala.
» Ja. Dosegel sem veliko.«, ji je hitro odgovoril.
» In Mayson. Zakaj si ga poslal ?«, je vprašala.
» Lea, poslušaj. Vse kar ti je on povedal je res. Nekdo v organizaciji dela za El Diabla in to se trudim razkrinkati. Maysona sem poslal vohunit. Njegova naloga se je spremenila šele, ko si ti prišla. Zatem je moral varovati samo in izključno tebe.«
» Zakaj ? Kaj ti je mar zame ?«, ga je jezno vprašala in obrnila pogled zopet stran.
» Seveda mi je mar zate. Tisto kar sem ti povedal pred Liino vilo, ni nikoli izginilo. «, ji je povedal.
Pogled je obrnila v njegove oči.
Spomnila se je kako ji je povedal, da jo ljubi in jo poljubil. Spomnila se je sladkobe njegovih ustnic, katere spomin ni nikoli izginil.
Ni ga mogla več gledati. Vstala je in se napotila proti vratom.
» Lea! Kam greš ?«, jo je vprašal in hitro vstal, ter šel za njo.
» V organizacijo. Najti moram El Diabla in res nimam časa zate. Pa tudi nočem te poslušati.«, mu je rekla in prijela za kljuko.
Roko je naslonil na vrata, da jih ni mogla odpreti. Jezno ga je pogledala, preden je ugotovila kako blizu ji je.
» Nemoreš nazaj. Nekdo izmed njih sodeluje z El Diablom. Tja so te poslali z namenom, da te ubijejo. Lea, tukaj si varna.«, ji je govoril.
» Jaz sem varna povsod. Ne potrebujem tvoje zaščite. Spusti me ven!!«, je odločno povedala.
» Lea...Prosim bodi previdna. Neglede ns vse, bodi previdna.«, ji je še rekel in spustil vrata.
Morda bi jo moral zadržati, cendar je vedel, da bi se mu upirala. Njegov namen ni bil, da bi jo zadrževal proti njeni volji.
Strmel je za njo, ko je odšla iz sobe.
Usedel se je nazaj na stol in razmišljal. Zopet jo je imel tako blizu sebe. Po vsem tem času jo ljubi še bolj kot jo je takrat na Kubi.
Vedno jo bo ljubil. Vednobjo bo ščitil.