Vse je pusto,
bedno,
bojim se,
da bo tako ostalo za vedno.
Ne zdržim več,
v tem svetu,
brez domišljije,
kjer vse lepo,
pred mano se skrije.
Pogrešam vse tiste majhne stvari,
dež,
ki daje ritem srca,
glasba,
ki življenje mi da,
smeh,
vedno dobra tolažba.
Brez tega,
je moje življenje beda,
povsod le strah,
duši me,
počasi mori.
Vsak se kdaj vpraša,
za kaj se bori,
sprejema vse udarce,
kako vse to prenaša?
Za vse tiste male stvari,
ob katerih svet se lep zdi,
občutek ti dajo,
da ni meja,
da obstaja bistvo našega sveta.
Običajno nikomur ne pokažem pesmi, zato me zelo zanima, kako se vam zdi. Hvala za vote
