Nekaj je narobe,
na tem svetu.
Poleg vseh napak je tu še ena,
velika,
grozeča,
razpoka v skali življenja,
ki ustvarja prepad med mano in svetom.
Če ga kdo preskočiti želi,
pade globoko vanj,
jaz pa mu ne morem pomagati.
Nekateri samo pravijo,
da ga bodo prestopili,
lažejo sladke besede sanj,
jaz pa vem,
da ni res,
pa vseeno poslušam,
se veselo smejim,
od lažnega upanja živim.
Pogosto me več ne moti,
biti vedno v samoti,
daje mi grenko svobodo.
Sama ne morem preskočiti prepada,
pretežko in prenevarno je,
lahko bi izgubila še edino upanje.
Za vedno ločena bom od ljudi,
čeprav to težko je opaziti,
med mano in vami je prepad,
ki preprečuje,
da bi me imel kdo rad.
