Sneg, in njegov večni beg, pred toploto, ker mu je v sramoto, da ga vsakič premaga, za njim ostane le vlaga, toda rože ne morejo rasti, če se sneg ne odpove svoji časti, česar nikoli prostovoljno ne naredi, in čeprav se soncu mudi, mu poskuša razložiti česa vsega bosta skupaj zmožna narediti, cvetje je res krasno, in vsem je jasno, da se bo na koncu stalil, a ne bi ga rad ubil, mora mu le verjeti, se prijazni toploti prepustiti, in bo v popolnoma novi obliki, niso tako nevarni njuni dotiki.
Toda sneg toploti ne zaupa, nad spremembo vedno obupa, se prepričuje, da pomoči ne potrebuje.
Led rože pokriva, cvetje pa barvo zgubiva, prositi je treba toploto, ali lahko snegu zastonj pokaže toploto.
