Lažje reči kot storiti. Besede kar niso šle iz mojih ust.
"Si končala za danes?"
Kar poskočila sem na stolu. Pogledala sem neznanca. Govoril je meni. Verjetno sem ga bedasto gledala, ker je z glavo pomignil na moj prazen kozarec. O ljubi bog daj, da ne zaserjem tega. Bodi kul Mia, bodi razduzdana Mia, ampak ne preveč.
" Am, verjetno ja. Zjutraj moram v službo."
Drznila sem si ga pogledati v oči. Marička kako temne so. Še vedno je bil resen. Stavim, da je eden tistih, ki imajo pogubne nasmehe in jih redko delijo z javnostjo.
"No, do jutra je še daleč in jaz ne rad pijem sam."
Poklical je natakarja in nama naročil pijači.
Dokler nisva bila postrežena sva oba molčala. Srce mi je noro utripalo. Nisem vedela kako postopati naprej. To, da me tip privlači je oteževalo mojo sproščenost.
Svoj kozarec z žganjem je dvignil proti meni, da bi skupaj nazdravila. Hitro sem pograbila svoj koktejl in najina kozarca sta se dotaknila. Spogledala sva se. Zrla sva si v oči. Zdelo se mi je, da je glasba potihnila in da sva sama v baru. Še vedno nisem mogla določiti barve njegovih oči. Ampak ta njihov temen odtenek me je posrkal vase. Nato sem pogled spustila na njegove ustnice. Uf, kar vroče mi je postalo, ko jih je ukrivil v zelo rahel nasmešek. Hitro sem odvrnila pogled in ga raje usmerila v najina kozarca. Napaka, njegovi prsti, ki so držali kozarec so v moji glavi preplavili s slikami kaj vse bi z njimi počel z mojim telesom.
"Torej na kaj bova nazdravila?"
Njegov glas me je zrdramil ampak očitno ne dovolj, da ne bi bleknila prve neumnosti, ki mi je zavzemala še preostanek možganov, kjer jih moja bujna domišljija ne bi smela doseči.
"Na prste."
Resno, sem resno to izgovorila na glas. Po njegovem zmeden pogledu sem spoznala svojo napako. Ko se je sekundo za tem začel smejati in pokazal, da ima res poguben nasmeh sem se zahvaljevala vesolju za mojo neumnost.
Cel dan bi ga lahko gledala kako se smeji. Bog, kako je bil pregrešen ta njegov videz v paketu s smehom, ki bi zamajal tla pod nogami še tako privlačni in samozavestni ženski.
"Torej si kar sama danes tukaj?"
Fak, pogovarja se z mano. Prosim, naj bom normalna. Naj ne bleknem zopet kakšne neumnosti.
" Ammm, ne. V bistvu sem tukaj s svojo prijateljico Nelo. Tamle sedi.
Obrnem se, da bi mu pokazala kje je Nela, ko vidim da za najino mizo ni ne moškega in ne Nele. Okej, to ne bo dobro. Ne morem sama speljati razduzdane Mie.
" No, še malo prej je sedela za tisto mizo."
Nemočno pogledam neznanca. Verjetno si misli, da sem navadna lažnivka, ki je vsak konec tedna na lovu za moškimi.
"Očitno boš preostanek večera brez prijateljice. Videl sem vaju, ko sta plesale. Dobro plešeta."
Malo sem si oddahnila, ker mi je le verjel, da nisem sama. Ampak dejstvo, da me je opazoval pri plesanju mi je pognalo vročico v vse dele telesa.
Res bi morala preveriti kje je Nela. Če ga sedaj pustim samega bo moj sedež ob njem sigurno zavzela hudičevo seksi blondinka. Proti tem pa nimam nobenih šans. Neli bom poslala sporočilo.
Ko sem vzela mobitel iz torbice sem videla, da mi je že sama pisala.
Nela: Draga moja, nujno sem morala domov. Eden izmed naših šoferjev je pozabil papirje za prestop meje. Peljati mu jih moram. Prosim daj na plano razduzdano Mio. Samo enkrat se živi!
To ne bo dobro. Brez nje ob strani nimam toliko poguma. Mobitel sem pospravila nazaj v torbico. Tako sem bila živčna, da sem pograbila koktajl in ga začela srkati. Še preden sem se zavedla je bil že zopet prazen. Šit, to ni dobro.
" Si prepričana, da moraš zjutraj v službo?"
Neznanec me je z zanimanjem opazoval. Svojega kozarca se je komaj dotaknil. A je že pomignil natakarju za še en koktejl.
" Ja, moram. Ampak prijateljica je rekla, da se moram nocoj sprostiti in začeti bolj uživati. "
Pišuka, noben moški v baru noče poslušati ženskih težav. Nehati moram piti, saj alkohol že prebuja mojo zgovornost.
"A tako. No, vsekakor premalo uživamo."
Zagledal se je v svoj kozarec. Videti je bilo, da tudi sam vlači težko prtljago po svetu. Šele takrat sem se spomnila, da ga nisem vprašala po njegovem imenu.
" Glede na to, da si mi častil pijačo bi se spodobilo, da se predstaviva. Jaz sem Mia. "
Podala sem mu roko v upanju, da se tudi sam predstavi. Pogled je spustil na mojo roko. Končno jo je tudi sam podal.
" Luka."
Ko je njegova roka objela mojo je moje telo otrpnilo in hkrati postalo vroče. Moje možgane je zapustila vsa pamet. Verjetno sem ga bedasto gledala z odprtimi usti. Sam se je ob najinem stiku rahlo namrščil in hitro odmaknil roko.
No, toliko o tem, da bom temu tipu danes zmešala glavo. Že mojega dotika roke ne prenese.
Malo sva se še pogovarjala vsakdanje stvari. Sam ni bil zgovoren zato o njem nisem izvedela nič, razen tega kako mu je ime. Sam pa tudi ni pokazal interesa in me vprašal bolj osebne stvari.
Odločila sem se, da je razduzdane Mie za ta večer dovolj. Že to, da sem se pogovarjala z moškim od katerega kar puhti prava moška energija in je za povrhu še robato čeden je bila zame zmaga.
Čeprav s težkim srcem, se mi je le uspelo normalno posloviti od njega glede na to, da sem bila malce pijana od vseh koktejlov. Bila sem srečna, da mi ni uspelo zopet blekniti kakšno neumnost.
Hitro sem se odpravila še na stranišče in tam poklicala taksi. Med potjo iz bara si nisem mogla pomagati, da ne bi pogledala k šanku. Še vedno je bil tam a ne sam. Moje mesto ob njem je že zasedla čedna črnolaska, ki se mu je zapeljivo smejala. Pri srcu me je stisnilo. Komaj sem čakala, da pridem domov. Pohitela sem na parkirišče pred barom. Upala sem, da bo taksi hitro prišel.
Stala sem naslonjena na svetilko, ko sem za sabo zaslišala zelo znani glas. Postalo mi je slabo.
"Glej, glej. Še usoda ve, da sva si usojena. Poglej kje se srečava."
Počasi sem se obrnila. Usoda res ni pravična do mene. David se je na vsa usta smejal. Postalo mi je slabo, a ne zaradi koktejlov, ki sem jih spila. Slabo mi je bilo zaradi njegovega bedastega nasmeha.
Stopil je čisto do mene.
" Ne bi se smela tako oblačiti. Kratka krila ti nikoli niso pristajala. Najbolje, da te odpeljem domov. Sicer bo še kdo mislil, da se ponujaš."
A je resno ravnokar tole prišlo iz njegovih ust! Ne morem, enostavno mu ne bom privoščila veselja in naredila sceno. Enostavno odkorakala bom od njega. Obrnila sem se in mislila oditi, ko me je prijel za roko in me povlekek k sebi.
" Kam pa misliš, da greš? Nisi slišala? Jaz te bom odpeljal domov. Jutri pa se bova pogovorila glede tvojega nadaljnega obnašanja v najini zvezi."
Resno, resno sem že čisto blizu, da bom bruhala. Njegove izjave mi povzročajo prebavne motnje. Je možno, da postaja iz dneva v dan večji cepec?
Hotela sem se ga otresti a me je premočno držal.
" Izpusti me ali pa začnem kričati! "
" Poskusi, mogoče mi bo tvoje kričanje celo všeč. Če pomislim še enkrat je bolje, če greva k meni."
Ob teh besedah sem resnično začela kričati. Verjetno sem kričala kot norica saj se je iz teme oglasil moški glas.
" Izpusti jo! "
