Rahlo se zasmeje. O bog, še dobro, da sem naslonjena nanj.
"No, to boš morala pa ugotoviti sama kajne? A pazi. Na poti do tvojega odkritja lahko uničim tvoj mehurček redkosti ali vstopim vanj in ga pretresem do skrajnosti kakršne še nisi doživela."
Moji možgani vskravajo vsako njegovo besedo. Mi je ravnokar grozil ali obljubil, da bo prisoten v mojem življenju?
Zmoti naju zvonenje mojega telefona. Odmaknem se od njega. Iz torbice vzamem telefon. Mama je.
" Mama je. Samo povem ji, da sem vredu. "
Prikima mi in se nasloni na rob mize. Hitro se oglasim.
" Hej. "
" Kako je šlo? Nisi slišati vredu. "
Predobro me pozna.
" Vredu sem. Pogovarjava se še. "
Ni se mi prijetno pred njim pogovarjati o njem.
" A tako. Si prepričana, da je s tabo res vse vredu?"
Preden bi lahko odgovorila iz moje roke izgine telefon. Luka ga je vzel. Z njim na ušesih odide skozi vrata in jih zapre. Hitro se poženem za njim. A vrat ne gre odpreti. Pred njimi slišim njegov glas. Ljubi bog! Pogovarja se z mojo mamo. Potolčem po vratih. Čisto rahlo jih odpre. Še vedno se pogovarja.
"Oprostite, samo nekaj rečem vaši hčerki."
Jezno ga pogledam.
"Daj mi moj telefon! Ne moreš ga kar tako vzeti in se pogavarjati z mojo mamo!"
"Lahko in se bom. Ti si spoznala mojo in edino prav je, da jaz tvojo."
Ostanem brez besed. Samovšečno se nasmehne in zopet izgine za vrati. No, na to res nimam pravih argumentov. Ampak vseeno. Le kaj ji govori? Ko že mine nekaj minut in še kar slišim govorjenje pred vrati se usedem nazaj na stol. Živčno čakam. Končno se verjetno po kakih desetih minutah vrne v pisarno. Izroči mi telefon.
"Tvoja mama je zelo prijazna. Prijetno sva poklepetala."
Živčno ga gledam, ko ne reče ničesar več.
"In, kaj si ji rekel?! "
Moj načrt se odvija v povsem nasprotno smer.
"Tu počakaj. Opraviti moram še nekaj klicev."
In kar tako odide. Hitro pokličem mamo a se ne oglasi. Le o čem sta se pogovarjala?
Počakam še pet minut in ko že nameravam oditi, skozi vrata stopi Helena.
Vrečko položi na mizo. Iz nje vzame sendvič in pijačo. Poda mi ju. Vzamem a sedaj res nimam apetita, da bi karkoli pojedla. Ko vidi, da omahujem spregovori.
"Pojej. Dokler vsega ne poješ ne smeš iz pisarne."
Čeprav je njen glas prijazen in se skorajda smeje, ko izgovori te besede si res ne morem pomagati, da jih ne bi razumela kot grožnjo. Skomigne z rameni.
"Navodila mojega sina."
Sedaj se že na vsa usta smeji. Ne vidim kaj bi bilo tukaj smešnega. Verjetno je razbrala iz mojega obraza kaj si mislim o tem.
"Usoda ima res čudna pota. Mogoče ravno to potrebuje. Nekega dne boš vedela o čem govorim sedaj."
Res je čudna. Prvo me je hotela vreči čez prag. Sedaj pa v meni vidi neko rešitev za vse težave tega sveta.
"Pustila te bom, da v miru poješ. Počakala bom v predverju. Ko boš konec se mi pridruži."
Odide. Jaz pa gledam v sendvič kot bi bil moj sovražnik. Z vzdihom ga končno odvijem. Ko njegov vonj prodre v moje nosnice se šele zavem kako lačna sem. Začnem jesti. Vmes pokličem še Nelo, da ji povem o vsem kar se je zgodilo.
