9. Poglavje

68 3 0
                                    

* Približno čez dva meseca kasneje (prvi teden po novem letu)

Vstopila sem v četrti mesec nosečnosti. Noseča sem bila že 16 tednov. Opravila sem natančen pregled in ultrazvok. Zaenkrat je bilo vse vredu. Zdravnica je rekla, da lahko kmalu začutim rahlo premikanje ploda. Komaj sem čakala, da se to zgodi. Zaenkrat se mi še ni videlo, da sem noseča, imela sem čisto rahlo izboklino, ki se ni vredu videla saj že prej nisem imela čisto ravnega trebuha.
Z mamo sva že dobili nekaj ponudb za hišo. Vsi interesanti so prihajali iz velikih mest. Hišo so nameravali uporabljati kot vikend za oddihe. Naslednji teden bova izbrali najboljšo ponudbo.
Jutri me čaka pomemben dan. Poiskati grem Luka. Vzela sem si dopust pa še petek je. Ker sem mi trebuh še ne vidi sem Kristini naredila uslugo in bom delala še do konec januarja.
Ravno sem se odpravila v posteljo, ko mi je zazvonil telefon. Bila je Nela.

"Hej bejba. Prepričana sem bila, da že spiš glede na to, da hodiš spat s kurami odkar si noseča."

"Danes se kar malce izogibam spanju. Bojim se, da bo jutro še prekmalu tu."

Cel dan sem že bila živčna razvalina. Strah me je bilo. V glavi se mi je vrtelo nešteto vprašanj.
Kaj, če ima družino?
Kaj, če je poročen?
Kaj, če to sploh ni njegova kartica?
Kaj, če mi bo grozil, da mi bo vzel otroka?

Nešteto kaj čejev.

" Res nočeš, da grem s tabo? Za moralno podporo."

"Nela, že tisočkrat sem ti povedala, da moram to opraviti sama. Ne moreš mi vedno kriti hrbta."

Zavzdihnila je. Čeprav me je bilo na smrt strah je bilo to nekaj kar sem morala opraviti sama.

"Saj te razumem. Nekatere bitke moramo bojevati sami."

Slišati je bila žalostna. Odkar je izvedela, da bo oče prodal podjetje je na vsake toliko časa dobila tisti žalosten pogled in glas.

"Si vredu?"

"Ne skrbi zame Mia. Tvoje težave so večje od mojih. Torej, načrt za jutri si si zapolnila?"

Naredili sva natančen načrt poti in vadile s katerimi besedami in kako mu bom povedala za nosečnost.

"Jap. Pot imam že shranjeno na navigaciji na telefonu. Pogovor sem si v mislih odvrtela že neštetokrat."

"No, to je torej to. Ko prispeš se mi javi in takoj, ko bosta končala s pogovorom. Še bolje bi bilo, da me med pogovorom pokličeš, da bom lahko z vsem na tekočem."

Oh, ta Nela. Kar zasmejati sem se morala ob njeni zamisli.

"Lahko noč Nela. Se slišiva jutri."

"Nočko. Upam, da boš imela miren spanec."

***

Skočila sem pokonci. Spet te nore sanje. Zadnji teden sanjam samo še o tisti noči, ki sva jo preživela skupaj. Tudi čez dan čutim noro potrebo po njegovih dotikih. To je noro. Pred dnevi sem poguglala zakaj se mi to dogaja.
No, izgleda da spadam k tistemu procentu žensk, ki imajo v nosečnosti močno željo po seksu. Hormoni delajo svoje. Saj nisem vedela je to smešno ali žalostno. Se mi pa kar malce smilijo moški katerih ženske v nosečnosti že sam dotik moškega odbija.
Zbrati se moram. Šest zjutraj je. Najbolje, da se začnem urejati.

Od živčnosti sem vase spravila le malo čaja in en piškot. Preverila sem še torbico. Telefon, polnilec, voda, prigrizki, slike uktrazvoka, materinska knjižica, denarnica in njegova kartica. Teh stvari res nisem smela pozabiti. Slike iz zadnjega ultrazvoka so bile čudovite. Bile so v 3d obliki. Lepo se je že videl obrazek in ostalo telo. Spola nisem želela vedeti. Zdelo se mi je prav, da oba skupaj izveva.
Odpravila sem se na pot. Mama je še spala. Nisem je hotela buditi. Me bo že poklicala, ko se zbudi.
Po dobri uri vožnje me je navigacija opozorila, da je do mojega cilja le še pet minut vožnje. Postalo mi je slabo. Še dobro, da je takoj naprej ob cesti bila bencinska črpalka. Ustavila sem se. Odšla sem na stranišče. Morala sem priti k sebi. Zunaj sem še malo postala in se nadihala svežega zraka. Čeprav je bila zima ni bilo snega, le nizke temperature. Hitro sem pogledala po sebi, če je vse na svojem mestu. Črne podložene pajkice so bile brez madežev, športni topli gležnarji brez umazanije, daljša tunika v sivi barvi z vzorci mi je bila še lepo prav in tudi bundo sem si še lahko brez prevelikih težav zaprla.
Odšla sem nazaj v avto. Ravno, ko sem se pripela mi je zazvonil telefon. Bila je mama.

Moj grehWhere stories live. Discover now