Oba z Davidom sva se obrnila proti glasu. Tam je bil, Luka. Stal je pokončno z rokami v žepih kavbojk. Hudiča je bil videti hud. Srce mi je začelo noro razbijati.
"Kaj bi rad?!"je jezno zaklical David.
Luka je stopil še bližje do naju.
" Ne vem ali slabo slišiš ali nočeš slišati? Dama je rekla, da jo izpusti. "
David se je začel glasno smejati.
" Kot prvo, če bi bila dama ne bi bila oblečena kot nekakšen pocestnica. In kot drugo imam jo vso pravico držati, ker je moje dekle."
Luka me je zmedeno pogledal. Kar videla sem kako se odvijajo njegove misli. Prepričana sem, da me ima za žensko, ki se po barih ponuja drugim moškim medtem, ko je v zvezi.
No, ne bom pustila Davidu, da obvelja njegova beseda. Ne bo me on ponižal, raje se sama. Izgubiti tako ne morem ničesar.
Iztrgala sem se iz njegovih rok in pogumno stopila k Luku. Prijela sem ga pod roko in se stisnila k njemu. Občutila sem kako se je ob tem zopet zdrzil.
" David, povem ti samo še enkrat. Med nama je že zdavnaj končano in najino zvezo si končal ti. Nočeš me nazaj, ker bi me ljubil. Hočeš me nazaj, ker je bila zveza z menoj zate ugodna. Podrejal si se me kakor si hotel."
David je gledal tako jezno, da sem bila presenečena, da se na mestu nisem vžgala od njegove jeze.
" Kako si drzneš tako govoriti z mano?! Morala bi mi biti hvaležna, da te sploh hočem nazaj! Kolikor vem te v tem letu noben moški niti povohal ni! To pove vse o tebi, kajne?"
Bila sem pretresena. Nisem mogla verjeti kar je ravnokar povedal. Solze so se mi ulile po licih. Še nikoli nisem bila kot ženska tako ponižana. Takoj moram stran sicer se bom razletela. Nočem se še bolj osramotiti pred moškim, ki se je postavil zame. Spustila sem prijem, se obrnila in začela hitro hoditi.
"Resnica boli, kajne!"
Le te besede sem še zaslišala za seboj. Stopila sem na pločnik ob glavni cesti in začela hoditi še hitreje. Solze so nehale teči v meni se je začela dvigovati jeza. Kako si drzne tako govoriti z mano! Ob meni je začel ustavljati avto. Le še bolj hitro sem začela hoditi. Nisem si zaupala, da cepcu ne bi še kaj storila, če ga samo še enkrat slišim kako me žali.
"Hej, ustavi se!"
Ta glas. Popolnoma sem obmirovala. S strahom sem pogledala k avtomobilu. Sovoznikova šipa je bila spuščena. Za volanom je sedel Luka in me zaskrbljeno gledal. Iz sebe nisem spravila niti besedice. Pogled nanj me je pustil brez besed.
"Si vredu?"
Le še to mi je manjkalo. Verjetno je čisto preveč prijazen in sem se mu zasmilila. Resnično ne rabim, da bi se vroči tipi zame zanimali samo iz usmiljenja. Mama ga je preveč lepo vzgojila. Na koncu ga bo očarala vroča punca, ki ne bo znala ceniti njegovega značaja. Podredila si ga bo, on pa bo vse to prenašal, ker pač družba narekuje, da je postaven tip v zvezi s postavno punco. Le redki primeri so izjeme.
"Vredu sem. Hvala, ker si se postavil zame."
Začela sem hoditi naprej. Peljal je ob meni. Naj že gre, da se začnem smiliti sama sebi.
"Prisedi, peljal te bom domov."
Sem vedela. Rad bi opravil sveto dolžnost do prijetne in prijazne punce. Dovolj imam moških, zakaj nihče ne vidi prave Mie? Vedela sem, da bom obžalovala naslednje besede, a kaj sem še lahko izgubila danes. Res ne bi smela spiti toliko koktejlov. Skisali so mi možgane.
"Poglej, še enkrat hvala za vse. Ampak ne rabim prevoza domov. Če bi bila visoka in postavna bi mi verjetno predlagal, da noč preživim v tvoji postelji. Tako pa sem samo majhno dekle s preveč boki, s trebuhom ki se upira, da bi postal čisto raven in s preveč velikimi joški za mojo postavo. Ne rabim tvojega usmiljenja. "
Pričakovala sem, da me bo nadrl zaradi moje ne hvaležnosti in nesramnosti. Tako pa je samo zožil pogled in me temačno gledal. Videla sem, ko se je močneje oprijel volana. Verjetno je komaj zadrževal svoj izbruh. Nisem čakala na njegovo reakcijo, samo hitro sm začela hoditi naprej po pločniku.
Naenkrat so me od zadaj zgrabile močne roke. Zakričala sem.
"Kričanje prihrani za kasneje!"
Mojbog, bil je Luka. Oprtal si me je čez ramo in me porinil na zadnje sedeže. S treskom je zaprl vrata. Še preden se mi je uspelo usesti in prijeti za kljuko je že speljal in vsa vrata so se zaklenila. Srce mi je noro razbijalo. Nisem bila prepričana ali zaradi strahu, ali zaradi vznemirjenja. Vozil je hitro. Pojma nisem imela kam me pelje. Komaj sem se pripravila, da sem spregovorila.
"Kam me pelješ?"
Tišina.
"Menda ja nisi nekakšen serijski morilec?"
Tišina.
Postajala sem živčna. Takrat sem se spomnila na svoj mobitel. Vzela sem ga iz torbice.
"Če ne ustaviš bom poklicala policijo."
Močno je zavrl. Pravi čas sem se ujela, da nisem butnila v sprednji sedež. Potem je zopet naglo speljal in zapeljal na bližnje parkirišče. Ustavil je in mi odprl vrata. S strahom sem stopila ven. Stal je pred mano in me z zanimanjem opazoval. Stopil je čisto k meni. Naredila sem korak nazaj in za sabo začutila avto, bila sem naslonjena nanj. Nikamor nisem mogla. Po meni je, mojega življenja bo kmalu konec.
Ničesar ni rekel. Samo prijel me je za vrat in me poljubil.
Ljubi bog, skoraj sem omedlela. Poljubljal me je. Okušal me je z jezikom. Otrpnila sem. S prosto roko me je potegnil bliže k sebi. Cela sem bila naslonjena nanj. Poljub me je čisto pretresel. Ko sem prišla malo k sebi naju je spretno obrnil in sedaj se je on naslanjal na avto jaz pa sem dobesedno ležala na njemu. Bilo je tako čudovito biti v njegovem objemu. Kot bi se moje telo zavedalo, da je to tisto tapravo, sem mu začela drzno vračati poljube. Še za majico sem ga prijela in ga vlekla bližje k sebi. Pojma nisem imela kako dolgo sva se takole poljubljala. Bila sem čisto razgreta. Med poljubljanjem sem ga vmes nekajkrat slišala tiho zarenčati. Kmalu so me njegove roke začele grabi povsod po mojem telesu. Ko je prišel alarm do moje glave sem obstala. Zaznal je spremembo in se odtrgal od mojih ustnic. Oba sva bila zadihana.
"Kaj je narobe?"
Tako nežno in skrbno me je vprašal, da sem skoraj zajokala. Kako naj mu razložim, da nisem samozavestna v svojem telesu, ko pa je on preprosto čudovit.
"Nič, samo nisem..."
Joj, kako naj mu povem, da ne bom izpadla kot nekakšna norica.
"Nisi visoka in postavna?"
Eto, to je to. Sem vedela, da je prelepo, da bi bilo res. Hotela sem iz njegovega objema pa me je še močneje prijel.
Za povrhu je še ponovil moje prejšnje besede.
"No, potem ti moram povedati, da imaš popolnoma prav."
Zlomilo me je. Kako se je lahko tako strastno poljubljal, če mu nisem niti najmanj všeč?
