Skupaj nisem mogla spraviti niti besedice. Tišino med nama je prikinila njegova mama, ki se je že odpravljala proti vratom.
"Luka, prosim prisluhni ji. Ne poznam vajine preteklosti. Vendar bosta v tej situaciji oba morala ohraniti trezno glavo. Počakala vaju bom v predverju."
Odšla je in za seboj zaprla vrata. Kar naenkrat me je postalo strah. Ostala sva sama v zaprti pisarni. Le kaj sem mislila, da sem se sama podala k tujcu. Morala bi sprejeti Nelino ponudbo in jo vzeti s sabo. Kot, da bi mu bilo skrajno mučno v istem prostoru z mano je zavzdihnil in se usedel za mizo. Vsaj navzgor mi ga ni bilo več treba gledati. Čakala sem, da spregovori prvi.
"Povej kaj imaš za povedati. Veliko dela me še čaka danes in nimam časa za nepotrebno kramljanje, saj si nimava ničesar za povedati."
Na stolu se je naslonil nazaj in me zdolgočaseno pogledal. Le, ko sem ga pogledala v oči sem dobila občutek, da govorijo drugače od njegovega telesa. V njih sem zaznala zanimanje in tisti žar, ki me je spominjal na trenutek, ko sem se tisti večer slekla pred njim. V lica mi je butnila rdečica. Opazil je. Na stolu se je presedel in z nizkim glasom spregovoril.
"Če boš še naprej tako zardevala, te bom prislonil čez mizo in ponovil lekcije iz takratne noči. Saj zato si tukaj, kajne? Prišla si po še."
Samovšečno se je čisto rahlo nasmehnil. Kakšna trapa sem, da so me njegove besede vzburile, njegov nasmeh pa je v moj trebuh poslal na tisoče metuljčkov.
Takole ne moreva več. Vreči moram bombo in kar bo bo. Moja slabost je mejila že na skrajnost. Pogovor bova morala hitro končati. Rabim hrano in počitek. Drugače me bo izdalo telo. Rahlo sem pokašljala, da me ne bi izdal glas.
"Torej... Ne bi bila tukaj, če ne bi bilo zares pomembno."
"Kar je za nekoga pomebno je lahko za drugega nepomembno."
Če mi bo takole skakal v besede bova do jutri tukaj.
"Noseča sem in otrok je tvoj."
Tako, pa sem rekla. Srce mi je noro udarjalo ob prsi. Gledal me je kot, da bi videl prikazen. Postal je čisto bled. Ničesar ni rekel. Izkoristila sem njegovo tišino in v torbici poiskala slike ultrazvoka. Na mizi sem jih potisnila k njemu. Spustil je pogled in jih nepremično gledal. Ni jih vzel v roke. Samo gledal jih je. Ko je končno dvignil pogled je z njega vela jeza. Spregovoril je grozeče.
"Ali si res mislila, da bom verjel tej tvoji zgodbici? Si pozabila, uporabljal sem kondome? Sploh pa kako naj vem, da že pred in za menoj nisi seksala z ostalimi?"
Vem, da ima prav. Ampak v tistem trenutka me je pograbila jeza. Bila sem lačna, utrujena, slabo mi je bilo. Imela sem dovolj vsega.
" Prav imaš. Popolnoma prav imaš. "
Začudeno me je pogledal. Presenetila sem ga. Verjetno je mislil, da bom storila vse, da bi mi verjel. No, hudo se je motil.
"Še do danes mi ni jasno kako sem lahko kljub zaščiti zanosila. Ampak sem. Pred teboj že eno leto nisem seksala in tudi po tebi ne. Če ne bi izgubil delovne kartice, te sploh ne bi našla. Ampak, ker si jo se mi je zdelo prav da veš, da je otrok tvoj. Ničesar ne zahtevam od tebe. Če se odločiš biti del otrokovega življenja, ti bom to omogočila. V nasprotnem primeru pa ne boš nikoli več slišal zame. Čisto sposobna sem sama vzgojiti in poskrbeti zanj. "
Z mize sem vzela slike. Vse sem pospravila razen ene. Ob robu sem videla pisala. Vzela sem enega. Na hrbtno stran slike sem s tresočo roko napisala svojo telefonsko številko in moj naslov. Potisnila sem jo pred njega.
" Tu so moji podatki. En teden imaš časa, da se odločiš. Potem bom svoje življenje uredila tako kot bo odgovarjalo meni."
Še vedno ni rekel ničesar. Vem, da sem ga šokirala. A še več nepotrebne drame ne potrebujem. Tudi sama sem bila v šoku, ko so testi pokazali, da sem noseča. Hitro sem se morala spraviti k sebi. Tudi on se bo moral. Zato sem mu dala en teden.
Bil je tiho. Občutek sem imela, da ni navajen, da ga karkoli preseneti. Me bo že poklical, ko se bo zavedel, da to niso sanje.
Resnično sem morala priti do hrane. Hitro sem vstala saj sem hotela čimprej od tod. To je bila napaka. Pred očmi so se mi pojavile temne pike. Obšla me je čudna slabost. Noge so postale čisto mehke. Oprijela sem se za stol. A tema je bila vztrajna. Kmalu me je potegnila vase. Le toliko sem se še zavedela, da sem slišala svoje ime. Verjetno se mi je še uspelo nasmehniti. Ni pozabil mojega imena.
