VOLKODLAKINJA

RAZKRITE SKRIVNOSTI

»Alex!« Sem zavpila čez prazen park mesta Dawley in stekla k temni postavi blizu gozda. Ni se premaknil. Kar stal je tam, kot v transu. »Alex!« Sem znova zaklicala, tokrat tišje, saj sem mu že bila bližje. Bil je že mrak, sploh nisem vedela, zakaj se želi dobiti ob tako pozni uri. Na nebu se je lepo videla polna luna. Prenehala sem teči in se počasi pomikala proti zgrbljeni postavi poleg gozda. Bil je Alex, o tem ni bilo dvoma. Prepoznala sem njegov črn jesenski plašč in čevlje ki jih nosi vedno in povsod. Ampak kaj za vraga je počel? Sklanjal se je nad nečim belim in rdečim, in ... »Alex? Alexander?« Sem ga zaskrbljeno in vprašujoče poklicala. Sunkovito se je obrnil in belo-rdečo stvar skril za hrbet. Oči so se mu rdeče svetlikale, po obrazu je bil zamazan s krvjo. »Alex, si v redu? Kje si se poškodoval, od kod kri? In kaj imaš za hrbtom?« Lahko sem videla občutek krivde na njegovem obrazu, vendar nisem razumela zakaj. Nenadoma pa se je stvar ki jo je skrival, premaknila. Alex, tudi sam presenečen, jo je izpustil, da je padla na tla.

Izpustila sem krik, nato pa obstala z odprtimi usti. S pogledom sem se premikala od s krvjo zamazanega Alexa do na pol mrtvega zajca. Lahko sem še videla svežo vdolbino v zajčevem vratu, ki je jasno nakazovala ugriz dveh kočnikov. Iz nje je še vedno curljala temno rdeča kri in se zbirala v lužicah med jesenskimi listi. Nisem mogla dojeti. Poskusila sem nekaj reči, a se je iz mojih glasilk izvil le stok neprijetnega presenečenja.

»La-lahko pojasnim!« Je začel Alex in stopil za en korak bližje k meni, a sem se ob tem za dva koraka odmaknila od njega. »Ne bi smela izvedeti tako!« Je glasneje dejal Alex. Hitro je izgubil živce, če kaj ni šlo po njegovih načrtih, in tole definitivno ni bil del njegovega načrta. Nenadoma so se moje glasilke spet vključile.

»Ne! Sploh ne bi smela izvedeti, ker se to sploh ne bi smelo dogajati!« Sem zavpila. Nato sem se opotekla mimo Alexa proti gozdu, ter stekla. Nisem gledala kam tečem, pred sabo sem videla le njegov krvavi obraz in nagačenega zajca. Opotekala sem se čez korenine, vendar nisem prišla daleč. Alex je bil že tako veliko hitrejši od mene, sedaj, ko pa sem blodila po gozdu, pa me je z lahkoto dohitel.

»Kate, si dobro?« Me je vprašal. Odkimala sem. Iskreno, sem se ga bala. »Saj... Saj sva še vedno lahko v zvezi, kajne?«

»Alex... Bojim se te. Res misliš, da je to še možno?« Močno me je zgrabil za ramena in me stresel. »Ampak Kate...«

»Oprosti« Sem mu zamrmrala, se izvila iz njegovega prijema in se pognala med drevesa. Slišala sem njegove korake za mano, a je adrenalin končno naredil svoje in razdalja med nama se je večala. Mislila sem že, da sem mu ubežala, ko sem se spotaknila čez korenino drevesa in v velikem loku pristala na tleh. Z glavo sem treščila ob majhno skalo in stemnilo se mi je pred očmi. Slišala sem bližajoče se korake in nato zagledala Alexa.

»Alexander Werewolf ...« Sam slabotno zamrmrala, »si ti ...«

»Ja.« Je odgovoril. »Volkodlak sem«. Počasi sem začela toniti v nezavest, na kar sem ponovno zaslišala Alexov glas. »Oprosti, Kate. Ne bom te izgubil, pa naj stane kar hoče.« Začutila sem dvoje podočnikov na svojem vratu, ki so se mi zarili v kožo. Nato sem padla v nezavest.

___________

Hojla! Vidim da ste se uspešno prebili do konca prvega dela. Nekateri ste to zgodbo brali že nekje drugje (pod naslovom Werewolves don't die), vendar sem se odločila, da jo bom objavljala tudi tukaj.

Ker imam to zgodbo napisano že precej vnaprej, bodo deli prihajali bolj redno kot pri Dolgo izgubljena.

Uživajte življenje!!

~ Z ljubeznijo, Blueeye