VOLKODLAKINJA

CORA

KATE

Alex ... Lovci ... Stopnice ... Vrat – oh, ni zraka! Padec, tla. Alexov glas ... Alex ...

Počasi sem odprla oči. Okoli mene je bila tema. Zastokala sem in se počasi premaknila. Zabolel me je vrat. Kljub bolečini sem se počasi dvignila in pogledala okrog sebe. Bila sem v majhni kamniti celici z rešetkami.

»Alex?« Sem zastokala. Nisem dobila odgovora.

»Kate?« Glas je bil slaboten in tih. Nisem si upala predstavljati, kakšen je potem šele Alex, ki vedno poskuša ohranjati fantovski, odločni glas.

»Alex, kje sva? Kaj se je zgodilo?« Sem vprašala.

»Ne vem ...« Je zamrmral. Verjetno je bil v celici desno od moje, saj je glas prihajal od tam. »Po tem ko si omedlela, so naju spravili nazaj gor po stopnicah, ter skozi nek drugi vhod noter v celice. Sem že omenil, da si težka, ko nisi pri zavesti?« Kaj je mislil s tem?

»Si me nesel?« Sem ga presenečeno vprašala.

»Lovci so me prisilili. Uporabili so me kot delovno silo, ker oni ne bodo nikogar nosili ...« Ostala sem tiho. »Saj ne, da te nisem želel nositi ...« Je Alex iskal izgovore.

»Je že v redu. Samo ven morava priti.« Sem rekla. »Potem se bova pogovorila.« Naslonila sem se na steno, ki je mejila na Alexovo celico, ter čisto poleg rešetk. Roko sem stegnila skozi rešetke, ter jo obrnila na drugo stran stene. »Alex ...« Sem zamrmrala in nekaj sekund zatem začutila njegovo dlan v moji. »Ven morava priti.« Sem zašepetala.

»Vem.« Je šepetaje odgovoril. »In mogoče imam idejo ...«

Varnostnik je nekoliko zdolgočaseno prikorakal mimo celic, v katerih so sedela različna bitja. Ni vedel kaj ga čaka. Ko je stopil mimo moje celice, mi je namenil prav-ti-je-da-tu-gniješ pogled. Vrnila sem mu boš-še-videl pogled in se naslonila nazaj na steno. Zaslišala sem, kako je rahlo kriknil in se zrušil pred naslednjo celico. Hitro sem odšla k rešetkam in zagledala varnostnika ležati na tleh, kar je pomeni, da je Alexu uspelo. Nekaj sekund zatem so ključi že žvenketali v Alexovih rokah. Odklenil mi je in opotekla sem se iz celice.

Alex mi je podal roko, in namenila sem mu veš-da-nisva-skupaj pogled, vendar sem vseeno sprejela ponujeno roko in previdno sva se odpravila po hodniku navzdol.

»Hej!« Je nekdo slabotno zamrmral. Ozrla sva se na desno in zagledala dekle najine starosti, ki je imela rjave lase in prav takšne oči. Za Alexom sva se spogledala. »Prosim!« Je zaječala. Alex je vzel ključe in hitro odklenil njeno celico. Vstala je in stopila ven. Njen pogled je počival na Alexovem obrazu.

»Cora Young.« Se je predstavila Alexu, ter mu stisnila roko.

»Gremo!« Je zašepetal Alex in pognali smo se po hodniku. Kmalu smo se ustavili na razpotju. Hodnik se je raztezal levo in desno, strani sta izgledali popolnoma identični.

»Gremo sem?« Sem predlagala in pokazala na levi hodnik. »Mislim, da iz desnega slišim glasove ...«

»Ne, gremo raje po desnem.« Je predlagala Cora. Alex je pokimal in odpravila sta se po desnem hodniku. Zavila sem z očmi in jima sledila. Plazili smo se po temnih hodnikih, in vedno bolj se mi je zdelo, da slišim glasove. »Torej, kaj sta vidva?« Je vprašala Cora.

»Volkodlaka.« Sem rekla in jo prebodla s pogledom. Nisem ji zaupala. »Pa ti?«

»Hm tudi jaz sem volkodlakinja, seveda.« Nasmehnila se je Alexu. »Kaj pa naj bi bila?« Alex ji je vrnil nasmeh.

Prišli smo do vrat na koncu hodnika.

»Torej, gremo skozi ta vrata?« Je rekla Cora.

»Ne! Saj ne vemo kaj je na drugi strani!« Sem kriknila kolikor tiho sem lahko. Ozrla sem se po hodniku. »Oh ne ...« Sem zamrmrala, tik preden se je sprožil alarm. V kotu hodnika sem zagledala kamero z utripajočo lučko. Alex je zgrabil Corino zapestje, ter se pognal skozi vrata. Sledila sem jima, vendar ne dolgo.

»Odlično, sploh jih ni bilo treba iti iskat!« Je zadovoljno zamrmral lovec.

»Sem vama rekla!« Sem jezno siknila proti Alexu in Cori. Obrnili smo se, in stekli skozi vrata nazaj na hodnik, kmalu smo bili pri razpotju, kjer smo nadaljevali po moji izbiri – levem hodniku. Cora je ostajala zadaj.

»Pospeši malo!« Sem ji rekla in se še bolj pognala naprej. vendar smo kmalu ugotovili, da je ta hodnik slepa ulica. Končal se je s kamnitim zidom, prav takšnim, kot vse ostale stene. Ozirala sem se okrog, v iskanju rešitve, ko sem za sabo zaslišala glasove.

»Lovci!« Je prestrašeno rekla Cora. Nisem imela časa, da bi dodala sarkastičen komentar njeni ugotovitvi, res so bili lovci. Nenadoma sem zagledala prezračevalni jašek, ki se je zaključil na stropu z rešetkami.

»Alex!« Sem rekla in pomignila na rešetke. Alex je pokimal, se postavil pod rešetke. Tokrat mu je volkodlaška moč prav prišla – prvič je rešetke ukrivil, drugič na pol odlomil, tretjič pa popolnoma snel.

»Pohitimo!« Je rekel Alex, ter Cori pomagal, da je zlezla skozi luknjo v stropu, nato se je še sam pognal za njo. Zagledala sem lovce – v nekaj sekundah bodo pri nas. Skočila sem, ter se s prsti oprijela za rob jaška. Zagledala sem Alexovo roko, ter se je v zadnjem trenutku oprijela – Alex me je z vso močjo potegnil gor, da sva oba padla in se ob tem nerodno zapletla. Zadihana sva obstala.

»Skoraj bi te izgubil.« Je zamrmral Alex.

»Jaz bi skoraj izgubila tebe.« Sem zamrmrala nazaj. Najina obraza sta se nevarno približala...

»Hej, vidva, mislim, da smo rešeni!« Je rekla Cora. Trznila sva, se nerodno odmotala in se približala Cori.

V daljavi sem zagledala dnevno svetlobo.