REALNOST

73 8 2
                                    

Za sabo sem zaloputnila vhodna vrata in viharno odhitela v svojo sobo. Skočila sem pod tuš, pod katerem sem si lahko privoščila solze. Nato sem se oblekla v udobnejša oblačila ter se vrgla na posteljo. Nekaj časa sem strmela v strop, nato pa dobila idejo. Stegnila sem se do prenosnika ki je počival na mizi in se z njim namestila na posteljo. Odprla sem ga in v brskalnik vtipkala 'volkodlaki'. Dobila sem kar nekaj zadetkov: od pravljic in filmov o volkodlakih, do volkodlakovega sindroma (ki nima nič veze z volkodlaki). Pregledovala sem stran za stranjo, ter na deveti strani že skoraj obupala, na kar sem zagledala članek, z naslovom 'Volkodlaki res obstajajo?'. Odprla sem ga in si prebrala napisano.

'Mlad par, ki je taboril blizu mesta Dawley v Angliji, trdi, da je ponoči videl nenavadno velikega volka, zjutraj pa odkril mrtvo srno in nekaj zajcev. Ali je to plod njune domišljije, ali se po gozdovih Anglije res klati volkodlak? Moškemu je stvor uspelo slikati, lovci so zjutraj poslikali tudi dokaze mrtve srnjadi in zajcev. Ugotovili so, da gre za res veliko žival, nenavadno veliko za volka. Smo končno odkrili mitološka bitja, ali je velikost zveri le nenavadno naključje? Nihče ne ve ...' poleg besedila je bila slika iz mobilnega telefona posneta v temi. Na njej je bil obris živali, podobni volku. In preiskovalcem sem morala dati prav. Žival je bila precej prevelika, da bi bila volk. Ni bila veliko večja od volka, je pa bila definitivno vidna razlika. Poleg je bila še kvalitetnejša slika, ki so jo posneli lovci, in sicer slika mrtvih živali. Okoli njih je bila strjena kri. Jasno so se videli ugrizi. In moram reči, bili so precej podobni mojemu. No, Alexovemu. Je možno, da je bil volkodlak iz gozdov Anglije Alex? Ob tej misli sem v glavi zagledala Alexov obraz v bolnišnici, ki je rotil, naj nikomur ne povem. Mislim, saj tudi nisem nameravala. Če bi komurkoli povedala, bi to pripisali udarcu v glavo in me poslali k psihologinji.

Zaprla sem računalnik in se zazrla skozi okno. Zunaj je bila že davno trda tema, le cestne svetilke so osvetljevale temne Dawleyeve ulice. Vse je kazalo na dež. In res je kmalu začelo deževati. Nenadoma me je spreletelo. Volkodlaki res obstajajo! Do sedaj se mi je zdela to le živa nočna mora, sedaj pa sem dojela. In moja moč v rokah ... Je to zato ker se spreminjam v volkodlakinjo? Vstala sem iz postelje in odhitela v kopalnico. Postavila sem se pred ogledalo in se dotaknila brazgotine na vratu, ki je ostala kot znak nesreče.

Posmehnila sem se sama sebi.

»Nehaj se sprenevedati Kate!« Sem si rekla. »To brazgotino ti je zadal Alex. In vedno bo ostala, pa če si volkodlakinja ali ne.« Zagledala sem solzo, ki mi je počasi spolzela po licu. Hitro sem si jo obrisala s hrbtno stranjo rokava puloverja, ki sem ga imela na sebi. Nisem bila navajena jokati. Pravzaprav, me niti mama od devetega leta naprej ni videla jokati. Vse sem spravila ven z jezo. In tudi sedaj sem to poskušala. Besna sem bila na Alexa. Na to kar je storil, na to, da mi je uničil življenje. Sovražila sem ga. ampak kljub temu ni bilo dovolj. Ko ti oseba življenje uniči do konca, ni dovolj da ga sovražiš. Enostavno ne moreš več. Najraje bi se zakopal v posteljo in nikoli več šel nikamor. Vendar se življenje ne ustavi. Ljudje še naprej hodijo v službe in šole, ter se vračajo domov. Še vedno jedo kosila, praznujejo, se veselijo, žalujejo in jočejo, rojevajo se novi ljudje, stari umirajo. Enostavno nadaljujejo. In tako mora vsak, ne glede na to, kaj prestaja. Tudi jaz.

Vrnila sem se iz kopalnice, ko mi je nekaj šinilo v glavo. Na telefonu sem preverila, kdaj bo naslednja polna luna. Čez en teden. Še en teden časa sem imela za normalno življenje. In potem ... Potem kaj? Se bom spremenila v volkodlakinjo? Bom pila kri? Kako se bo spremenilo moje življenje? Če ne bom mogla biti v bližini ljudi, brez da bi mislila na kri, kako bom sploh živela?

Ampak ne smem sedaj misliti na to. Imam še en teden normalnega življenja. Moram ga uživati.

(Uščipnila sem se. Auč! Ne, to ni nočna mora. Res se dogaja.)

_______________

Hojla!!

Vsake toliko, ko prižgem računalnik, pridem sem objavit nov del. Zato bom objavljala tudi malce manj Dolgo izgubljena, ker nimam napisane vnaprej.

Upam da ste uživali v branju, še bolj pa upam da uživate počitnice!

~ Z ljubeznijo, Blueeye

VOLKODLAKINJAWhere stories live. Discover now