VOLKODLAKINJA

PROMETNA NESREČA

Spet sem bila sredi gozda. Ponavljala se je ista mora. Ozirala sem se okrog sebe, vendar sem videla samo temo. Nenadoma je name skočil velik črn volk. Verjetno je bil volkodlak, ampak definitivno ni bil videti tako, kot ga predstavljajo na internetu. Bil je popolnoma identičen volku, le večji. Pokazal je čekane in se sklonil k mojemu vratu, ko sem naenkrat dobila moč v rokah, ter ga odrinila. Neverjetno hitro sem stekla prek gozda in se ustavila pred reko, ki je nisem mogla prečkati. Nato pa sem zagledala svoj odsev. Bila sem volk! No, volkodlakinja! Želela sem se pobližje ogledati, ko sem za sabo zaslišala hitre korake. S svetlobno hitrostjo sem se obrnila, a očitno ni bilo dovolj hitro. Črni volkodlak je bil na meni. Presenečenje je naredilo svoje. Začutila sem pekočo bolečino na vratu, ter zakričala. Moj krik je presekal sanje.

Prebudila sem se hitro, v enem trenutku. Hlastala sem za zrakom, ter si obrisala potno čelo. Slišala sem še rahel odmev mojega krika v sobi. Očitno nisem kričala samo v spanju. Pogledala sem na uro. Pet čez pol šest, petek je. Vstala sem in se hitro uredila. Na mizi v kuhinji sem zagledala sporočilo.

Danes ostaneš doma. V bolnišnico greva ob 11:00.

Mami

Bila sem hvaležna, da mi ni treba iti v šolo. Imela sem le še dva dni do polne lune. Odločila sem se iti na sprehod. Lepo je bilo hoditi po ulicah, ko so vsi v službi ali pa v šoli. Tako mirno je. Spokojno. Seveda ni dolgo tako ostalo. Nenadoma je izza ovinka cvileče pripeljal športni avto. Bila sem ravno na tem, da prečkam cesto, ko je zapeljal proti meni. Videla sem avtomobilske luči, ki so postajale večje in večje, v grozi sem zatisnila oči in čakala na smrt, ki pa ni prišla. Začutila sem, da me je nekdo podrl, tik preden bi se vame zaletel avto. Nato sem zaslišala tresk, čemur je sledilo vpitje.

Ugotovila sem, da zadnje sekunde nisem dihala. Globoko sem vdihnila in zavohala dim. Počasi sem odprla oči in zagledala športni avto, ki je popolnoma sesul majhno trgovinico z oblačili. Nato sem se ozrla navzgor in zagledala Alexa. Alex me je rešil pred smrtjo. Nisem bila več tako prepričana, da ga sovražim. Pobrala sem se s tal in pogledala če je vse v redu. Dobila sme nekaj modric in prask, vendar ni bilo nič zlomljeno, a sem bila kljub temu zmedena. Ravnokar sem za las ušla gotovi smrti. Alex je to videl. Prijel me je za roko in me vodil skozi kričečo množico, ki se je zbrala na kraju nesreče. Nihče ni gledal njiju. Nihče ni videl kaj se je zgodilo. Vse oči so bile uprte v avto, ki je zapeljal precej globoko v trgovino z oblačili. Počasi sem sledila Alexu, ki me je vodil do parka, nato pa posedel na klopco kot majhnega otroka, ter me ogrnil z njegovo jakno.

»Hvala.« Sem mu zamrmrala v znak hvaležnosti. Sedel je zraven mene. Videla sem, da ga zebe, saj mi je odstopil njegovo jakno, zato sem si jo slekla in mu jo vrnila. Nasmehnil se mi je in se oblekel. Nekaj časa sva sedela v tišini. Alex je ogledoval moje praske po rokah in nogah, ki sem jih dobila, ko me je podrl na asfalt, vendar niso bile nič resnejšega, zato jih je kmalu opustil. Obsedela sva v tišini.

»Torej sem volkodlakinja?« Sem ga vprašala po nekaj minutah tišine. Ni mi odgovoril takoj. Zamišljeno je zrl nekam v daljavo.

»Ne.« Je odvrnil naposled. »Ne še.«

»Čez dva dni, kajne?« Sem nadaljevala. »Takrat bo polna luna.« Pokimal je in me pogledal globoko v oči.

»Si še vedno jezna name?« Je naposled vprašal. Seveda sem bila jezna nanj. Sovražila sem ga iz dna duše, besna sem bila zaradi tega, kar mi je naredil.

»Ne, nisem. Sovražim te zaradi tega. Ampak ravnokar si mi rešil življenje in mislim, da tudi to nekaj šteje.« Nasmehnil se je. Vzel je mojo roko in njegove prste prepletel z mojimi. Pogledala sem na mestno uro. Kazala je 10:54. Pognala sem se v zrak. »Iti moram. Danes imam pregled v bolnišnici, čez pet minut morava z mami od doma. O ne!!« Stekla sem po parku proti domu. Nisem se ozrla nazaj.

»Oprosti, mami!« Sem zavpila, ko sem prišla domov. »Bila sem v parku z Alexom in nisem gledala na uro!« Mama me je objela. Verjetno jo je strašansko skrbelo, ko je prišla domov, mene pa ni bilo nikjer. Poznala sem ta strah. V najini mali družini je bil prisoten vse odkar je oči izginil pred dvema letoma. Mama ni bila jezna.

»Samo da si živa in zdrava.« Je rekla, nato pa sva se hitro odpravili v bolnišnico. Vso pot tja sem poskušala prekrivati praske in modrice. Ni bilo težko, saj sem jih imela po rokah in nogah, oblečena pa sem bila v dolge hlače in majico z dolgimi rokavi.

Zvečer sem ležala v postelji in gledala novice na računalniku. Nenadoma sem zastrigla z ušesi. Poročevalec je povedal:

»V mestu Dawley se je danes okoli pol enajste zgodila nenavadna nesreča. Športni avto je zapeljal v trgovino z oblačili. Voznik avtomobila je takoj po nesreči skrivnostno izginil. Izjave mimoidočih govorijo, da je avto skoraj povozil šestnajstletnico, ki jo je tik pred zdajci rešil neznani fant. Dekle in fant sta kmalu izginila iz prizorišča.

Reševalci evakuirajo celotno stavbo, saj se nad trgovino nahajajo stanovanja. Čeprav je možnost za to zelo majhna, se bojijo, da se bo stavba zaradi nestabilnosti porušila na ulico, zato so zaprli celotno ulico in evakuirali tudi bližnje stavbe. Evakuiralo se je okoli 600 ljudi, trenutno se nahajajo v bližnjih hotelih in apartmajih.

To nedeljo bo v bližnjem mes ...« Zaprla sem računalnik in zavzdihnila. Torej so naju le videli. In po vsej verjetnosti bo za to kmalu izvedela tudi mama – novice se po tem mestu širijo kot kuga. Še posebej, ker se po navadi ne dogaja nič razburljivega. In še dve noči sta do polne lune. S to mislijo sem zaspala v sanje, polne nočnih mor.

________________________

Ojj, kako kaj? 

Spet nov del, tukaj mi vzame samo nekaj minut da prekopiram iz worda, pregledam vse še enkrat in objavim, tako da lahko tole objavljam bolj pogosto kot pa Dolgo izgubljena. 

Poskušam pa tudi čim manj časa preživeti za računalnikom, zato mojih zgodb ni preveč pogosto. 

Imejte lep dan (ali lahko noč, če berete zvečer) in ne pozabite se smejati ;)

- Z ljubeznijo, Blueeye