VOLKODLAKINJA

NEPRIČAKOVANI POBEG

»Obstajajo ljudje ...« Je zamišljeno začel. »Obstajajo ljudje, ki živijo za trebljenje volkodlakov. So ljudje, ki po pomoti ugotovijo, da obstajamo in so prepričani, da ne bi smeli. Po navadi jih zaprejo v umobolnice, ko pa ti ljudje pridejo ven, vse svoje življenje posvetijo ubijanju volkodlakov. In nočem te strašiti, ampak vse odkar sem zapustil trop, so mi na sledi in nenehno moram bežati. Poleg tega so nekako ugotovili, da si tudi ti po novem volkodlakinja. Res te nisem mislil izpostaviti nevarnosti, ampak sem te. In – spet, nočem te strašiti – ampak če ne zbežiš z mano, te bodo ubili.« Obstala sem odprtih ust, kot tistikrat, ko sem ugotovila, da je Alex volkodlak. »Veš takrat, ko te je skoraj povozil avto?« Je rekel Alex. Pokimala sem. »V avtu je bil eden izmed njih.« Je povedal in takoj sem vedela, da moram zbežati z Alexom. Drugače bom mrtva kot bi mignil.

»Kdaj pa nameravaš zbežati?« Sem ga vprašala.

»Čimprej. V naslednje pol ure, če bo le šlo.« Je odgovoril.

»Prav.« Sem mu rekla.

Debelo me je pogledal. »Res? Greš z mano?« Usta je raztegnil v širok nasmeh. Objel me je in me ... poljubil. Nekaj sekund sem dojemala kaj se dogaja, potem pa sem ga odrinila.

»Kaj se greš?« Sem ga vrešče vprašala.

»Oprosti, nisem nameraval, kar zgodilo se je. Greš še vedno z mano?«

»Če me ne boš še enkrat poljubil ...« Ponovno me je objel, le da je tokrat izpustil poljub.

»Spakiraj čim manj in hkrati čim več.« Je rekel. »Dobiva se čez petnajst minut, tam kjer si se preobrazila. In predlagam da mami napišeš pismo, le da izpustiš da si volkodlak. Poskušaj ga sestaviti nekako tako, da ne bo na naju naščuvala policije, ker si je res ne moreva privoščiti. Se vidiva!« Je še dodal in izginil iz moje sobe. Nekaj sekund zatem sem zaslišala odpiranje in zapiranje vhodnih vrat.

Hitro sem odprla omaro in v kovček ki sem si ga pripravila, zmetala nekaj cunj. Nato sem skočila v kuhinjo po nekaj hrane in pijače, ker – nikoli ne veš, kajne?

Največ dela mi je vzelo pismo za mamo, ki sem ga na koncu pustila na mizi v kuhinji.

Draga mami!

Res ne vem kaj naj ti rečem. Kot prvo, nisi kriva ti in nikoli ne boš. V življenju se lahko zgodi veliko nepredvidljivih stvari. No, meni se je ena večjih in zato odhajam. Ne skrbi, nisem sama. Alex je z mano. Prosim, ne išči me, tako mi boš naredila veliko uslugo. Vrnila se bom. Obljubim. Ti samo poskrbi zase in ne kliči policije.

Rada te imam,

tvoja Katie

Ko sem s torbo na rami zapirala vhodna vrata, sem mislila na mamo in očeta in vse lepe trenutke ki smo jih preživeli skupaj kot družina. Vendar sem morala pohiteti, saj me je Alex čakal zamujala sem že deset minut. Stekla sem čez Dawleyeve ulice do parka, ter tam zagledala Alexa, ki se je živčno prestopal. Ko me je zagledal, se je sprostil.

»Oprosti. Zamudila sem se s pismom.« Sem mu razložila zamudo, on pa je le pokimal in mi pomignil, da odideva globlje v gozd. Tam mi je razložil.

»Potovala bova peš. No, skoraj. Spremenil se bom v volkodlaka in ti boš sedela na mojem hrbtu.

»Se lahko spremeniš v volkodlaka tudi ko ni polne lune?« Sem ga presenečeno vprašala.

»Le če imaš amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil Alex. »Je najbolj dragocena stvar v svetu volkodlakov.« Ob tem je izza srajce potegnil prečudovit amulet z volkodlakom ki sedi na luni.

»Vidim, da ti je všeč.« Je rekel Alex. Pokimala sem. »Mimogrede,« je dodal, »Črno-vijolična ti bolj pristaja.« Pokazal je na moje lase.

»Se strinjam.« Sem mu odgovorila. »Torej, kakšen je načrt?«

»Načrt je v glavnem priti do tropa in se dogovoriti za sprejem naju obeh. Se strinjaš?« Je razložil.

»Kakšen pa je trop?« Sem ga vprašala.

»No, sestavlja ga do deset volkodlakov, ki skupaj živijo in lovijo in podobno. Večinoma si v tropu z vrstniki, še posebej če nisi bil rojen kot volkodlak.« Mi je razložil.

»Pa si bil ti rojen kot volkodlak?« Sem ga vprašala.

»No, ... zapleteno je. Sem nekako izobčenec. Moj oče je volkodlak, mama pa ne. Mama me je zapustila očetu, ker me ni mogla imeti, oče pa me je vrgel iz tropa, takoj ko sem bil star zadosti, da preživim sam. to je recimo pri petih letih. Njegova družina ni nikoli sprejemala mešane krvi. Zato sem sam. No, ne čisto sam. Imam trop vrstnikov in odkar sem spoznal tebe, je svet veliko lepši.« Je povedal. Namenila sem mu svoj nikoli-ne-bova-skupaj-in -ti-to-veš pogled, on pa mi je vrnil njegov nikoli-ne-reci-nikoli pogled. Nato sva se odpravila.

Vzela sem vse najine torbe, Alex pa je začel svojo preobrazbo. Amulet je stisnil v roki, da so mu členki pobledeli, napenjal je vse mišice svojega telesa. Nenadoma se je začel spreminjati. Oblika glave se je – na videz boleče – spremenila. Dlani in stopala so se spremenila v velike tace. V nekem trenutku je pred mano stal Alex, v drugem trenutku pa ... No, Alex, vendar kot volkodlak.

»Splezaj name. In ne pozabi vseh torb.« Je rekel v obliki pasjega laježa, vendar sem ga razumela. Pokimala sem, pograbila torbe in splezala na njegov velik hrbet. To ni bil preveč lahek podvig, saj so bile torbe težke, njegov hrbet pa visok, saj je bil sam velik. Vseeno mi je na koncu le uspelo, uspešno sem splezala na Alexov hrbet, z vsemi torbami vred.

»Trdno se drži.« Mi je še rekel, preden sva šla. »Ker bo šlo precej hitro.« Nato je stekel. Sprva me je skoraj odpihnilo, vendar sem se navadila. Moji rjavo pobarvani lasje so mi plapolali v vetru. Paziti sem morala, da mi ne odpihne torb, vendar je bil občutek kljub temu božanski. Veter mi je mršil lase in uživala sem, kot še nikoli, zato mi je bilo žal, ko se je Alex ustavil.

»Zavohal sem trop.« Je rekel. »Vendar so sledi že stare. Poskusil jim bom slediti, čeprav so že slabe. Sva pa lahko prepričana, da so šli v to smer.«

Pokimala sem. »Torej, greva za njimi?« Sem vprašala.