VOLKODLAKINJA

PREOBRAZBA GROZE

ARIA

Stresla sem se ob sami misli na to. Preobrazba groze.

Ko smo z neodločnimi koraki prečkali vampirske ulice, sem bila vedno bolj prepričana, da delamo napako. Mora obstajati še kakšen drug način!

Edini razlog, da nam je modrec sploh dovolil Preobrazbo groze, je dejstvo, da sta imela Kate in Alex s seboj tudi Amulet mesečnega volka.

Modrecu smo morali obljubiti, da mu bomo predali Amulet Mesečnega volka, takoj ko rešimo Kate in Alexa. Imam občutek, da modrec nekaj naklepa ... Saj ima že Amulet vampirskega srca. Potem potrebuje le še nekaj amuletov in lahko bi zavladal svetu.

Ko imaš v rokah amulet neke vrste, lahko nadziraš njeno moč. Če bo Amulet mesečnega volka v rokah koga drugega, kot pa volkodlaka, bi to lahko bilo usodno za našo vrsto. Vendar me trenutno bolj skrbi za prijatelje, kot pa našo vrsto. Poleg tega, imam občutek, da Amuleta nimata več Kate in Alex.

Tako sem v vedno večjih dvomih korakala prek vampirskih ulic skupaj s tropom. Modrec je počasi, in s pomočjo palice hodil v ospredju. Počasi smo se bližali drugi strani mesta - in tako tudi jame.

Ustavili smo se pred globokim prepadom. Prepad je bil dejansko naslednja jama, čezenj pa je vodila ozka in majava brv. Na drugi strani (približno petdeset metrov naprej), so bila ogromna lesena vrata, zavarovana s kupi mehanizmov in ključavnic.

»Tukaj čez, otroci.« Je zamrmral starec. Drug za drugim smo previdno stopili na brv, ki se je pod našimi nogami vedno bolj majala. Srečno smo prišli na drugo stran, nato pa se obrnili. Starec nas je gledal z druge strani brvi.

»Vi ne pridete?« Sem zakričala čez prepad in začudeno pogledala ostale.

Starec je odkimal - to sem videla s svojim izjemnim vidom volkodlaka. »Od tod naprej, se morate znajti sami.« Nato se je obrnil, ter se vrnil v mesto.

»Kaj bomo sedaj?« Je zaskrbljeno vprašala Sky - skomignila sem z rameni.

»Nekje mora biti ključ za to ključavnico.« Je nenadoma rekla Kayla. »Potem ... če prav razumem mehanizem, se bo vse zgodilo samo. Najbolje da pregledamo vse okoli vrat, ter skalne razpoke tod okrog.« Vsi smo bili začudeni, da je sramežljiva Kayla prevzela povelje, vendar smo se kljub temu lotili dela. Sama sem pregledala skrite kotičke lesenih vrat - nikjer nisem našla ničesar. Skoraj smo že obupali, ko je nenadoma Jesse zaklical:

»Imam ga!« Pogledali smo v njegovo smer, in videli, kako se je potegnil na ploščad z vrati. »Imam ga! Namig!« Je ponovno zaklical, mi pa smo se zbrali okrog njega in pogledali zastareli list. Jesse je začel brati. »Kdor to bere, bo uvidel, da se vse rešitve skrivajo v žepu.« Začudeno smo pogledali Jesseja, ki je nenadoma dobil presenečen obraz. Segel je v žep svoje trenirke, in ven potegnil ...

»Ključ!« Je vesela vzkliknila Kayla. Zgrabila ga je, ter stopila k vratom. Nekaj sekund je opazovala mehanizem, potem pa ključ porinila v eno izmed mnogih ključavnic, ter ga obrnila. V mehanizmu se je začelo dogajati; zobci so se premikali, krogle so potovale po ceveh, nenadoma pa je čisto na vrhu kliknilo, in vrata so glasno zaškripala. Jake je stopil do vrat, ter se uprl vanje, vendar se niso premaknila. Po nekaj poskusih je obstal in se z razočaranim obrazom obrnil k nam.

»Ne odprejo se.« Je zavzdihnil.

»To pa zato,« je rekla Kayla, »ker potiskaš v napačno smer.« Stopila je k vratom in potegnila, in vrata so se v trenutku na široko odprla. Na drugi strani je bila tema. Vsi smo se nekaj časa obotavljali, potem pa sem se opogumila, in stopila skozi vrata v temo.

Nekaj sekund sem rabila, da so se moje oči privadile na temo. Nato sem zagledala obrise velikih naprav. Stopila sem do njih. Na dotik so bile ledeno mrzle, oddajale so vonj kovine. Obrnila sem se proti vratom v prostor, kjer so v strahu še vedno čakali ostali člani tropa.

»Pridite noter!« Sem zaklicala, in počasi ter previdno so prikorakali v sobo. Zadnja je bila Kayla, ki je malce potipala po steni, nato pa je kliknilo in prostor je osvetlila močna stropna luč, da smo si vsi prekrili oči.

Pred nami so zrastli ogromni stroji s kapsulami v velikosti odrastlega človeka.

»To je torej preobrazba groze ...« Si je zamrmral Fynn, jaz pa sem ga pogledala z grozo v očeh.

»Mora imeti razlog za svoje ime ...« Sem zastokala. Jake je pokimal in stopil do kontrolne plošče, ki je imela le en ogromen rdeč gumb.

»Če želiš preobrazbo groze, pritisni SEM. Ampak te opozarjam, da tega ne želiš. Ali pa boš obžaloval. Globoko obžaloval.« Je prebral Jake iz gumba. »Torej to pomeni da ...«

»Da prihaja naša groza. Ampak tukaj ne gre samo za Kate in Alexa. Tukaj gre tudi za naš obstoj! Če lovci uničijo amulet ... bomo vsi umrli.« Je vskočil Fynn. Vedela sem, da je imel prav, zato sem stopila čisto do Jaka, in ga pogledala.

»Skupaj?« Me je vprašal.

»Skupaj.« Sem mu odgovorila, in hkrati sva pritisnila rdeč gumb. Vsi smo obstali v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Zavladala je napeta tišina. Ampak nič se ni premaknilo! Naenkrat se je v steni odprla za približno dva decimetra velika luknja, iz katere so začeli laziti palčki. Bila sem presenečena, saj palčkov nisem poznala.

Sploh pa niso zgledali kot človeški vrtni palčki - niso imeli luštnih kapic in bili so precej suhi in dolgi, vendar majhni. imeli so temnozeleno kožo in velike črne oči.

»Živijo! Če želite Preobrazbo groze, stopite z mano!« Je rekel eden od palčkov s takim glasom, kot bi vse življenje dihal helij. Slišalo se je, da je bil stavka do konca in na pamet naučen. Eden od palčkov je prinesel stol, in zlezel nanj, da je dosegel rdeči gumb. Nato je gumb dvignil, in izkazalo se je, da je bil gumb le nekakšen pokrov, ki je zakrival ogromno in strašansko zapleteno kontrolno ploščo.

Med sabo smo se spogledali - pravzaprav smo vsi pogledali Jaka. On je bil vodja, on je vedno prvi hodil v nevarnost. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Jake je zavzdihnil, in počasi sledil palčku.

Kakšen bo po Preobrazbi? Bo isti človek? Ali bo le dobil nekatere nove lastnosti? Nisem več vzdržala. Stekla sem k Jaku in ga močno objela. Nekaj sekund je bil presenečen, potem pa mi vrnil objem.

»Vse bo v redu.« Mi je zamrmral, ko sem se odtrgala od njega. S solzami v očeh sem pokimala in se vrnila k preostalemu tropu. Mimogrede sem ujela Skying pogled, ki je veliko govoril, vendar se nisem zmenila zanjo. Pred očmi sem imela megleno in zamazano sliko, zaradi solz. Gledala sem, kako je Jake splezal v kapsulo. Palček, ki ga je pospremil tja, ga je zaprl z ogromnim neprebojnim pokrovom, kar me je samo še bolj prestrašilo. Drugi palček, ki je bil pri tipkovnici, je pritisnil nekaj gumbov, in Jaka je zagrnil dim ...