IZGINOTJE

37 5 0
                                    

Prebudila sem se, ko me je vrglo vstran. Bila sem potna, in roka, ki so mi jo zvili na hrbet me je grozno bolela. Roke sem imela zvezane z vrvmi. Bila sem na tovornjaku. To sem lahko razsodila z mojim vidom in tresenjem. V ustih sem še vedno imela krpo, vendar sem jo nekako porinila iz ust, da je mlahavo padla na tla. Začutila sem, da mi po obrazu nekaj teče, vendar ni bila solza. Pogledala sem majico, na katero mi je kapljala tekočina. Kri. Poskusila sem vstati, vendar to ni bilo preveč preprosto, z rokami, zvezanimi na hrbtu. Vseeno sem se potrudila. Ko sem končno stala na nogah, sem se, naslonjena na steno tovornjaka, razgledala. V 'prostoru' je bilo nekaj škatel ter zabojev. Notranjost je bila umazana. Nenadoma sem na drugi strani tovornjaka zagledala sključeno postavo.

»Alex?« Imela sem hripav glas, verjetno zaradi uspavala. Postava se je zganila in Alex je počasi dvignil glavo.

»Kate ...« Je tiho zastokal. V tistem trenutku mi je bilo tako žal za vse kar sem naredila. Za to da sem brezglavo stekla po amulet, da sem ga sovražila ker me je ugriznil, najbolj pa mi je bilo žal, da sva bila zdajle vsak na svoji strani tovornjaka.

»Alex, oprosti!« Sem zaječala. Nenadoma se mi je slika izostrila – mamila so začela popuščati. »Krvaviš! Kaj so ti naredili?« Sem ga vprašala, ko sem zagledala precej hudo rano na njegovi glavi in lužo krvi v kateri je ležal.

Tudi Alex je počasi prihajal k sebi. Dvignil je glavo in me pogledal.

»Tudi ti krvaviš.« Je rekel. Res sem začutila pekočo bolečino na čelu. Ozrla sem se na svojo, od krvi premočeno majico in pokimala.

»Oprosti, Alex.« Sem še enkrat ponovila.

»Vse bo v redu.« Je rekel Alex. Sicer se ni slišalo, kot da bi to rekel samozavestno – bolj zato, da pomiri mene in njega samega, in to je očitno delovalo. Njegove besede so me nekako pomirile, da sem sedla na tla majajočega se tovornjaka in zavzdihnila. Nato sem se začela plaziti po tleh tovornjaka, ter uspešno prilezla na drugo stran tovornjaka, k Alexu. Sedla sem k njemu, tako da sva bila oba naslonjena na steno tovornjaka.

Svojo glavo sem počasi spustila na njegovo ramo. Zavzdihnil je. »Oprosti ker sem bil jezen nate.« Je rekel, ter še sam glavo naslonil ne mojo.

»Oprosti, ker sem bila takšen idiot.« Sem mu odvrnila.

Alex se je odmaknil, jaz pa sem ga začudeno pogledala. Izza hrbta je nekako izbezal nož in posvetila je iskrica upanja za pobeg.

»Kate, sedaj mi boš poskusila odrezati vrvi na zapestjih. Tole zna biti nerodno, ker imava oba zvezane roke, ampak raje vidim, da ti porežeš mene kot pa jaz tebe. Prav?« Pokimala sem in nerodno sva si izmenjala nož. Nato sem se s hrbtom nagnila k njegovim rokam. Ter začela rezati vrvi. Nekajkrat sem ga urezala, vendar sem kmalu prerezala vrvi na njegovih zapestjih. Tudi Alex ni čakal. Kar brez noža je samo odvezal vrvi. Takoj ko so bile moje roke proste, sem mu planila v objem.

»Oprosti za vse ... Zaradi mene se je to vse zgodilo ...« Sem zastokala in ulile so se mi solze.

»Je že dobro.« Je rekel Alex in mi vrnil objem.

Nenadoma naju je vrglo na stran in nerodno sva pristala na tleh. Tovornjak se je ustavil.

ARIA

Kayla me je zbudila kmalu po tem ko sem zaspala. Začela je pleteličiti o nekakšnih lovcih in razumela nisem niti besede.

»Čakaj, čakaj.« Sem jo pomirila. »Vse lepo počasi in od začetka.« Sem ji nato rekla.

»Alex in Kate ... Alex je izgubil amulet in zato sta ga šla malo prej iskat. Sledila sem jima, ampak nič nisem mogla narediti ...« Zaihtela je. Rahlo sem jo objela in jo nato spodbudila, naj nadaljuje. »Lovci so ju ujeli!« Je še glasneje zaihtela in nenadoma sem vse razumela.

Hitro sem zbudila ves trop.

»Kaj se dogaja?« Je zastokala Sky.

»Tvoj neumni brat je bil ugrabljen, medtem ko je z njegovo punco iskal amulet!« Sem ji jezno odvrnila, vendar je Sky razumela še manj. Kljub temu ni več spraševala. Takoj ko je Jake prišel k sebi, je prevzel vodstvo.

»Torej, moramo najti golobčka. Kayla nas bo vodila, saj ve kje sta bila. Prav?« Se je obrnil h Kayli, ki je pokimala. Hitro smo splezali po lestvi do tal ter se pognali za Kaylo.

Kmalu smo bili na mestu, kjer so ju ugrabili. Alan je pregledal prostor in našel sledi stopal ter kri.

Vsi smo se spogledali.

»Mislim, da bi morali ...« Je začel Fynn.

»Ne reci.« Ga je prekinil Jake in se oddaljil od skupine. Stekla sem za njim.

»Jake, veš da moramo to storiti.« Sem mu rekla, ko sem ga dohitela. Jake je pokimal, vendar ni rekel ničesar. »Vampirji bodo znali vse rešiti.« Sem še dodala.

»Ja, vem, ampak to pomeni, da bom moral videti starše ...« Pokimala sem.

»Ampak kaj je pomembnejše – da ne vidiš staršev, ali pa da rešiš svojega najboljšega prijatelja in njegovo ... Karkoli že sta.« Sem rekla.

»Čakaj – nista skupaj?« Je presenečeno rekel. Skomignila sem z rameni.

»To sedaj ni pomembno. Moramo do vampirjev in to takoj.« Jake je pokimal in me objel.

»Hvala, Aria.« Je rekel. Prijateljsko sem ga boksnila v ramo ter mu pomignila, da se vrneva k ostalim. »Torej,« je rekel Jake, »gremo k vampirjem.«

Pokimali smo si, ter stekli prek gozda. Zagotovo bomo tekli vso noč, vendar je v tropih vedno veljalo nenapisano pravilo: članom tropa se pomaga v kakršnikoli kočljivi situaciji, četudi pomoč zahteva življenja, pa naj bodo člani uradni ali pa neuradni.

VOLKODLAKINJAWhere stories live. Discover now