VELIKA ZMEDA

52 6 2
                                    

Domov sem prišla dvajset minut čez peto zjutraj. Mama je bila že budna, zato sem bila tiho kolikor se je le dalo. Noter sem se splazila skozi zadnja vrata. Slišala sem, da je mama v njeni kopalnici. Pohitela sem po stopnicah v svojo sobo, ter pazila, da nisem naredila najmanjšega zvoka. Presenetljivo dobro mi je šlo in v sobi sem bila nenavadno hitro. Sem dobila boljše sposobnosti odkar sem volkodlakinja? Nisem imela časa izvedeti. Odprla sem omaro in iz nje vzela strgane kavbojke in pulover s kapuco. Odšla sem v kopalnico in se preoblekla. Ko sem slekla pulover ki sem ga imela na sebi, ko sem nenadoma na ramenu nekaj zagledala. Bil je tatu volkodlaka. Pograbila sem telefon in poklicala Alexa. Oglasil se mi je že po nekaj sekundah.

»Čakal sem da boš poklicala.« Je rekel, brez da bi me pustil do besede. »Kakšen tatu imaš? In kje?«

Dogovorila sva se, da se dobiva po šoli, da mu ga pokažem.

Hitro sem svoje lase skrila pod kapuco puloverja, da nisem razkrivala nove barve, ter se v trenutku odločila da si bom lase pobarvala. Jutri. Seveda ne s trajno barvo, ker so mi všeč takšni kot jih imam.

Nato sem odhitela v šolo.

V šoli se je vse vračalo v normalno stanje. Spet sem bila le dekle, ki je prihajalo ob začetku in odhajalo ob koncu pouka, se z nobenim ni pogovarjala in je bil do konca zateženo in vase zaprto bitje.

Nič nimam proti temu. Res sem bila zatežena in vase zaprta, še posebej sedaj, ko sem volkodlakinja. Pač, ne želim nobenemu razlagat o svojem 'skrivnem življenju vsako polno luno', še posebej pa ne želim da bi koga doletela ista usoda kot je mene. Raje nobenega ne spustim blizu in jim tako prizanesem.

Alexova družba je čisto dovolj, še posebej ker se lahko z njim pogovarjam o volkodlakih. Ampak ... je to želel? Me je ugriznil, zato da bi se družila samo z njim? Da bi na koncu popustila in bi ponovno postala par? Da bi imela samo njega? Je bil to ves njegov namen? Ali pa je samo želel prijatelja ki je volkodlak in me je zato ugriznil? V vsakem primeru je ravnal podlo in ne vem kako naj sedaj ravnam jaz. Seveda mi pomaga z vsem tem, vendar mu ne bi bilo treba, če me ne bi spremenil. Izrabil me je, si me podredil. Z mano se igra kot z lutko. Kot da sem predmet, košček gline, ki ga lahko preoblikuješ kadarkoli hočeš, kjerkoli hočeš, kakorkoli hočeš, zlepa ali pa zgrda. In tega ne bom dovolila. Danes se ne bom dobila z njim, pustila ga bom na cedilu, kot je on mene. Pa me je res? Pomaga mi in rešil me je pred smrtjo ... Joj, moje življenje je TAKO zakomplicirano. Zakaj ravno jaz? Zakaj ne neka sošolka? Ali pa ... ne vem, kdorkoli! Od vseh osmih bilijonov ljudi na svetu ravno jaz! Pa saj je vseeno. Zmorem lahko tudi sama. Ne, ne bom se dobila z njim, pa naj stane kar hoče. Sama znam poskrbeti zase, saj nisem stara tri. Vseeno imam občutek, da sama sebe prepričujem ...

»Gospodična Chase?« Dvignila sem glavo. Nad mano je stal učitelj matematike in me strogo gledal. »Bi nam ti odpredavala uro?« Odkimala sem in se mu opravičila za nesodelovanje, nato pa odprla matematični učbenik. Učitelj je zagodrnjal nekaj takšnega kot 'današnji otroci'. Kaj bi si šele godrnjal, če bi izvedel, da sem volkodlak? Raje ne bom mislila na to, saj je vraževeren.

Po šoli nisem zavila v park, kot sva se z Alexom dogovorila, ampak sem se namenila naravnost domov. Sicer sem se počutila malo krivo, ker me bo čakal zaman, ampak nisem hotela biti njegova lutka.

Doma sem po dolgem času takoj naredila domačo nalogo, potem pa si v ogledalu v svoji kopalnici ogledovala tatu. V bistvu je bil volkodlak ki tuli v luno, kar mi je bilo zelo všeč. Nato sem se splazila v mamino kopalnico in poiskala rjavo barvo za lase, ki je najbolj ustrezala moji. No, moji prejšnji. Poiskala sem še rokavice in ostale potrebščine ter odšla v svojo kopalnico. Tam sem se prepričala, da barva ni preveč trajna, saj so mi moji črno-vijolični lasje še najbolj všeč. Nato sem se lotila dela.

Zmešala sem barvo ter si jo z rokavicami nanesla na lase. Ker sem to delala prvič, mi ni najbolje šlo. Res sem morala paziti, da nisem spustila kakšnega vijoličnega pramena in zato se je postopek zelo razvlekel.

Ko sem bila končno popolnoma konec, sem zazijala. Dejansko mi je precej dobro uspelo! Barva je bila precej podobna moji prejšnji, le mogoče malce temnejša. Ko sem tako ogledovala svojo umetnino v ogledalu, je pri vratih pozvonilo. Pogledala sem na uro in ugotovila da bo mama doma šele čez dve uri. Kljub temu sem odprla vhodna vrata.

Alex se je opotekel v notranjost.

»Tako me je skrbelo zate!« Je zadihano izustil. Sledil mi je v mojo sobo, kjer se je zrušil na posteljo. »Zakaj nisi prišla kot sva bila dogovorjena?« Je ogorčeno rekel, ko je prišel do sape. Brezbrižno sem skomignila.

»Zdelo se mi je, da me izkoriščaš. Kot na primer to, da si me spremenil v volkodakinjo.« Sem mu naposled povedala.

»Ni res! Samo ... nisem imel izbire. Takrat si izgledala, kot da bežiš na policijo. Če bi tudi ti imela tako skrivnost, pač ne bi bežala na policijo.« Se je branil Alex. Morala sem mu dati prav. Res sem bila presenečena in v tistem trenutku nisem vedela, kaj delam. Lahko bi naredila karkoli.

»Ampak ni samo to, kajne? Ker ni nič strašnega, če ljudje odkrijejo, da si volkodlak.« Alex je pokimal.

»Je strašno. Če kdorkoli sumi, da si volkodlak te vržejo iz tropa. Kot so mene. Ker sem se dobival s tabo, so sumili da ti bom povedal, če ti še nisem. In res sem ti nameraval. In edini način, da imam tebe in ostanem v tropu je bil, da te spremenim v volkodlakinjo. Želel sem ti pojasniti kaj sem, želel sem te vprašati če se mi želiš pridružiti in to, vendar si sama ugotovila in zato nisem imel izbire. Moral sem. V dobro tebe, sebe in svojega tropa. Ampak ni samo to.« Premolknil je. Torej je le imel tehten razlog, da me ugrizne.

»Kaj pa je še poleg tega?« Sem previdno vprašala.

VOLKODLAKINJAWhere stories live. Discover now