You, you and ... you!

Prologue

   Bila sem prepričana, da sanjam.

Pravzaprav se mi je zdelo, da sanjam.

Bila sem že oblečena v svojo poročno obleko, ko se je v sobi prikazal on. Mislila sem, da je načrtovalka poroke, ko pa sem se obrnila ... Sem zagledala njega. Nosil je črno obleko, pripravljen na moj dan ...

"Kaj počneš tukaj?" sem vprašala.

"Prišel sem preprečiti neumnost, ki jo boš storila," se mi je približal. Začutila sem solze v svojih očeh. Pravzaprav se mi je zdelo, da se moj svet ruši, da živim le še zanj ... Le zakaj je prišel? Če pa je tudi sam zaseden.

"Si sam?" sem previdno vprašala.

"Ja. Nje ni tukaj," je dejal. "Michaela ..."

"Ne, ne bom si premislila," sem stisnila ustnice. "Poročila se bom. Ta dan sem čakala zadnjih pet let ... Ne moreš mi ga preprečiti."

Počasi je prišel do mene. Nežno je prijel mojo dlan, v kateri sem držala šopek belih vrtnic. Moj poročni šopek.

"Vse bom naredil," je tiho rekel. "Vse bom naredil ... Samo ne poroči se z njim ... Prosim te, Michaela ..."

Moje srce je razbijalo. Tako sem si želela, da bi me pred oltarjem čakal on. Zavedala sem se, da lahko izgubim vse, če mu uresničim željo.

"Se boš ločil?" sem tiho vprašala.

"Bom. Če se še ti poročiš ... Potem bo trajalo dlje časa ... Včeraj sem pripravil ločitvene papirje ... Samo zato sem prišel ..." je šepnil.

Začutila sem solze v svojih očeh. Počasi, kot v sanjah, sem se mu približala in se privila v njegov objem. Objel me je okoli pasu in me stisnil k sebi. Njega sem potrebovala. Samo zanj sem živela zadnjih nekaj mesecev ...

"Prosim te," je šepnil.

"Imam še nekaj minut ..." sem se odmaknila. Poiskala sem robec, ki je ležal na mizi in si obrisala solze. Upala sem, da se moja ličila niso preveč razmazala. On je le pokimal, nato pa se obrnil in zapustil prostor.

Še prehitro sem morala do oltarja. Bilo je ogromno ljudi, vsi moji sodelavci so prišli. Hodila sem proti oltarju, vendar s pogledom sem iskala le njega. Sedel je poleg moje najboljše prijateljice ter sodelavke. Vedela sem, kaj bom storila. Vedela sem, da ga ne bom pustila na cedilu. Čeprav sem bila pred nesojenim ženinom ...

"Ne morem se poročiti," sem prekinila matičarja, ki je že prišel z govorom. Vsi so presenečeno zajeli sapo. Pogledala sem moškega, s katerim sem bila zadnjih pet let. "Oprosti. Ne ljubim te. Nočem narediti usodne napake."

Za menoj je ostal le šopek vrtnic, ko sem stekla iz dvorane.