Bojevniki

1. : Nevarno zamujanje

Zena je tekla v šolo kot gepard, sopihala pa kot stara parna lokomotiva.
Kar žal ji je bilo za vse prešpricane ure športa, saj jo je pri telovadbi vedno čudežno začel boleti trebuh, glava, grlo ali pa noga.
Nikdar ni mislila, da bo stvar kot je kondicijski trening kdaj v življenju potrebovala.
Zanjo je bil višek telovadbe sprehod od kavča do hladilnika.

In zato je pač tekla, kolikor so jo noge nesle.
V eni roki je držala toast, z drugo roko pa si je dolge rdeče lase spenjala v čop.
Njena frizura ni bila pretirano profesionalna, izgledala je bolj kot rep kakšnega konja, ki je dve leti preživel v tornadu.
Po pravici povedano je Zeno takrat še najmanj brigalo kako izgleda. Njena edina skrb je bila priti v šolo pred zvoncem, kar je bilo misija nemogoče.

Velecenjena budilka je namesto ob deset čez sedem zvonila ob deset čez osem, pouk pa se je začel ob dvajset čez osem.
Zenini škornji so se ugrezali v globok sneg, snežinke, ki so se prav usule iz neba, pa ji dela niso nič kaj dosti olajševale.
Če bo spet pozna, jo bo učiteljica matematke, po imenu gospa Rossa, obglavila in njeno glavo obesila na vrata učilnice kot svarilo ostalim poznim učencem.

No, morda res ne bi bilo tako zelo hudo, saj zakoni tega ne dovoljujejo. Za katastrofo je bilo dovolj že dejstvo, da jo je gospa Rossa, stara učiteljica matematike, ki se je pred enim letom prikazala na njeni šoli, imela na piki, kot da bo začela tretjo svetovno vojno ali kaj podobnega.
Še najmanj pa bi ji prav prišel opomin.

Obrnila se je ter pogledala, do kod je uspela prisopihati.
Tristo metrov stran od hiše.
"A me hecate?" je pomislila.
Na levi strani je zagledala cesto, polno snega, lepo staro hišo Willsonovih, staršev njene sošolke Rachel, ki je bila za razliko od nje že v šoli.
Rachelin oče, gospod Willson je preklinjal tone mrzle bele gmote, ki je pokrila njegovega starega sivega BMW-ja.
Izgledal je še bolj nervozno kot njen oče, ko gleda Master Chefa in čaka, da voditelji povedo, kdo je izpadel.

"Jutro, gospod Willson!" je nahitro pozdravila, saj ni hotela biti nevljudna.
"Jutro, Zena, kako si?"
"Oprostite, danes nimam časa govoriti, zamujam v šolo. Spet. Nasvidenje!"
"No, na srečo ne boš edina, ki bo danes zamudila," je pripomnil gospod Willson in v rokah zopet zavihtel rdečo lopato.

Zeno je vse skupaj še zmeraj jezilo.
"Zakaj se je tisti človek tam gor na nebu ravno danes spomnil, da bo snežilo?!" je sama pri sebi rekla in če bi jo takrat kdo slišal, bi si mislil da je malce čez les.
Pa saj je tudi bila.

Peš že ne bo prišla do šole v manj kot petnajstih minutah.
Morda bi jo lahko v šolo peljal gospod Willson...
Verjetno bo trajalo najmanj pol ure, da bo iz avta spravil ves sneg.
In tako se je naša Zena ustavila na tlakovanem pločniku sredi ceste in razmišljala, kaj naj stori.
Nato pa se je njen pogled ustavil na zapuščeni ulici.
Vanjo sta ji starša vsaj stokrat izrecno prepovedala zahajati.
"Tam se dogajajo čudne stvari, Zena."
"Nočeš, da te kdo oropa."

Ob prvem pogledu na ulico bi si vsak mislil enako kot onadva.
Stavba, ki je bila na levi strani, je bila že odslužena bolnišnica.
Imela je napol razbita okna in očitno jo je več ljudi zamenjalo za slikarsko platno, saj je bila vsa porisana z raznoraznimi grafiti.
Imela je tri nadstropja: streha je imela luknje, ki so bile skoraj tako velike, da bi skoznje lahko zapeljal manjši skuter.

V drugem nadstropju je bila še večja luknja. Skoznjo si lahko videl notranjost stavbe: koščke stekla in stare postelje, na katerih so nekoč ležali bolniki.
Ob pogledu nanjo je vsakega človeka kar zmrazilo.
Pritličje je bilo še najbolj normalen del bolnišnice: če ne štejemo grafitov in tega, da ni bilo vrat.

Včasih naj bi bila rumene barve, zdaj pa je vlekla bolj na sivo, s plesnijo v kotih, bršljanom na steni, na kratko je zob časa na njej pustil veliko sled.
V njej naj bi bile še zmeraj razne igle in zdravila - to ji je povedal njen starejši brat Nate, ki je enkrat šel tja iskat težave skupaj s svojimi prijatelji. Rekel je, da v 'kliniko duhov' ne bo šel nikoli več.
Spraševala se je, zakaj se ljudje v njenem mestecu niso dogovorili za sodelovanje s kakšno filmsko hišo, saj bi bilo tukaj idealno mesto za snemanje grozljivk.

Zraven nje, na desni, pa je stala hiša, za katero nihče ni vedel, kaj točno naj bi bila.
Bila je precej starejša od 'klinike duhov,' razpadla pa tako, kot da bi stala tukaj že od srednjega veka naprej.
Niti strehe ni imela.
Edino kar je ostalo od nje so bile štiri stene, poraščene z bršljanom, plesnive pa bolj kot sir iz sendviča, ki ga za tri leta pustiš v šolski torbi.

Nekateri so menili, da je bila tukaj včasih šola.
Spet drugi so pravili, da je cerkev.
Tretji, da je star grad...
Četrti, da je sodišče...
Na koncu so prišli že do starorimskih term.
A ni bilo pomembno, kaj je ta stara podrtija bila.
Samo stala je tam, nihče ni vedel kaj sploh je, ljudi pa je strašila iz generacije v generacijo.
Če bi Zena šla okoli te misteriozne ulice, bi porabila za pot do šole najmanj dvajset minut.
Če pa bo šla v to ulico, bo prispela v šolo v petih minutah.

Kaj hudega pa se ji lahko zgodi?
Ali jo oropajo lopovi ali pa jo obglavi gospa Rossa: verjemite, gospa Rossa je bila stokrat hujša.
Zato je sklenila, da se odpravi skozi najbolj misteriozen in grozen del mesta.
Debelo je pogoltnila slino in zakorakala zakleti ulici naproti.
Sicer se ni imela za nekam pogumno dekle, saj jo je po štirih minutah gledanja grozljivke skoraj kap, vendar tokrat ni imela izbire.
Zamujanje je bila rdečelaskina železna srajca, zato je hotela vsaj tokrat priti v šolo ob kolikor toliko pravem času.

Pazljivo je stopala po globokem snegu, da ne bi naletela na kakšen žebelj, kos stekla, iglo ali kaj podobnega.
Ploha snežink se je končno ustavila, tako da ji ni bilo več treba skrbeti, kako si bo v tankih rokavicah izkopala izhod iz snežnega meteža.
Spet se je ozrla za seboj, da bi videla, do kod je prišla.

Videla je staro hišo in duhobolnico v vsej svoji veličini iz druge perspektive. Nič kaj takšnega.
Nato pa se je ozrla predse in zagledala...
Človeško truplo.

Ležalo je v kotu tiste neidentificirane stavbe med bršljanom na hladnem snegu. Dozdevalo se ji je, da je truplo pripadalo izredno brazgotinastemu tipu, staremu približno osemnajst let.

Kar naenkrat jo je popadel občutek, da bo bruhala.
Človek je imel tako bele lase, da so se kar zlili skupaj s snegom. Njegova koža je bila prav tako bleda kot stena, obraz izmaličen do konca, spominjal jo je na Dartha Sidiusa iz Vojne zvezd, ki jo je zaradi brata pogledala najmanj milijonkrat.

Po telesu jo je stresel srh, kot te strese ob kakšni grozljivki, ko zombi nenapovedano skoči iz grmovja.
Malo je manjkalo, pa bi zakričala na ves glas.
Po vsem telesu jo je zmrazilo, pa ne zaradi nizkih temperatur, njena koža se je naježila, kot da bi jo stresla elektrika.

Na truplu ni bilo očitnih znakov umora, ni bilo znakov, da bi ga nekdo z nožem zabodel v srce ali pa ga ustrelil.
Samo ležal je tam, srhljivo hladen in brez znakov življenja.
In kar naenkrat se ji je po glavi pojavljalo na tisoče vprašanj.

Kdo je ta človek?

Zakaj leži tukaj sredi ulice?

Zakaj je umrl?

Ali je umrl naravne smrti ali ga je kdo ubil?

Če je bil umorjen: Kdo je morilec?