Bojevniki

5. : Sovražnika Postaneta Ekipa

----
Zena se je ozirala okoli sebe ter gledala v skoraj popolnoma prazen prostor- ječo, v kateri je bila ujeta kot orel v kletki za kanarčka.
Idej za pobeg ni imela nič več.
Leva stran njenih možganov je bila prazna, v desni pa ni nič več ostalo. V njej je po Zeninem mnenju prebival le še zrak.

Poizkusila je že s kratko malo vsem.
Najprej se je zaletavala v rešetke, kar ni imelo pretiranega učinka.
Edina posledica je bila razbolela glava, na kateri je zraslo pravo gorovje bušk.

Za nekaj sekund se je že strinjala z Arranom, da ji bo uspelo pobegniti takrat, ko bo Ronaldo prvak v umetnostnem drsanju, ampak je trditev takoj zanikala.
Ne.
Ne bo se strinjala s tem psihopatom, pa če ima še ne vem kako prav.
Zanjo je bil le psihopat.
Butasti, prekleti, brezvezni, čeden psihopat. Ne zatiskajmo si oči. Čeprav ga je naša Zena sovražila iz dna duše, ni mogla spregledati dejstva, da je bil pač tisti tip fanta, ob katerem bi vsa dekleta v njenem razredu popadala v nezavest. In ja, če smo iskreni, zdel se ji je čeden, pa čeprav je bil najbolj nadležno bitje, kar si jih človek lahko zamisli.

Poizskusila je tudi s kostjo.
Njen želodec se je obračal kot da je na tekmovanju iz gimnastike, ko je morala kost, na kateri je bilo še vedno nekaj gnilega mesa, potisniti ob rešetke, da bi ji jih uspelo mogoče zviti.
Ob pogledu na ogabo se je počutila kot v šolski jedilnici, ko so za malico ali kosilo postregli nekaj sila neokusnega.
Ampak rešetke se niso premaknile niti za centimeter.
Trde so bile kot kamen in skala, trše kot ta kost.

Kako bo prišla ven iz te luknje?

Ni poznala odgovora. Preprosto se je že skoraj sprijaznila s svojo usodo.
Umrla bo.

Ne.
Ne bo se vdala in pika.
Nekako bo že našla rešitev.
Nekako.
Najverjetneje na način, ki ji še ni čisto poznan.

Zdaj je poleg Arrana sovražila še svoje bedaste ideje.
Zakaj ne more biti ena izmed tistih ljudi, ki v kritični situaciji bolje razmišljajo, ne pa ena tistih bedakov, ki iz jeze po tleh polijejo vodo, ki jo vendarle nujno potrebujejo za svoje življenje?

Saj res.
Voda.
Spreletela jo je ideja, ki po nekem njej še neznanem čudežu ni bila tako zelo bedasta.

----

"Pozdravljena, gospodična frizura paradižnik!"

Domnevam, da vam je zdaj že popolnoma jasno, kdo je načel debato. Če vam še ni, je v zapor primaširal siloviti in veličastni Zeleni bojevnik, ves srečen, da bo ubogi Zeni zopet krajšal vžigalno vrvico.

Zeni dejstvo ni predstavljalo prevelikega olajšanja.
Najraje bi ga zbrcala in fentala...
Ampak tega seveda ni znala.

"Hotel sem te vprašati, kako si, ampak te ne bom vprašal, ker vem, da si slabo," se je nasmehnil Arran, do konca ponosen sam nase.
Pa vendar... Kako težko pa je ujeti štorasto dekle, ki se zna boriti samo na Xboxu?
Ne preveč.
Ampak Arran je bil še vedno srečen kot petletni otrok. Dovolj mu je bilo že dejstvo, da je v ječo spravil žrtev, saj ji bo lahko pil živce kot sveže stisnjen smoothie.

Zena je zavila z očmi.
"Psiho," je izpljunila skozi zobe kot razjarjena tigrica.

Spet.
Ta.
Prekleti.
Butelj.
Ampak... Ta prekleti butelj je bil navsezadnje tudi del njenega plana.

Zdrznila se je.
Imela je načrt.
No, vsaj pol načrta.
Ni hotela več gledati zlobnega ksihta tega prekletega nadležnega bedaka. Očitno je mislil, da ima na hrbtu prilepljen listek, na katerem je napisano:
'PO POKLICU SEM TARČA POSMEHA.'

Arran je z največjim prezirom, ki ga lahko vidiš pri človeški vrsti vanjo provokativno zapičil pogled s tistimi zeleno zelenimi očmi, ki so se ji zdele hkrati lepe, a vendarle polne skrivnosti.
Nasilne.
Zahrbtne.
Naposled ji je pokazal svoje bele zobe ter se ji privoščljivo nasmehnil.