12. Zametki empatije in princesa-tank

295 21 20
                                    

Kot zmešan je tolkel po vratih, mrcvaril ubogi zvonec in se drl kot jesihar.
Asianinega odgovora ni dočakal.
Seveda ga nisem, je pomislil. Kot že ničkolikokrat v njegovem bednem življenju je tisti čas, ko je umiral on ali pa kdo drug, sreča šla bokvekam lovit metulje, namesto da bi mu pomagala, zato je zaklel v brado, vtipkal kodo za nujne primere in vdrl skozi vrata kot glasni vlomilec kratke pameti, ki si želi toplega doma v zaporu.

"Za božjo voljo, Asiaaa!"
Prekleti strahopetec od Sanluneškega kralja je svojo hčer že spet šel, metaforično, "ščitit pred življenjem", tako da jo je zaprl v malo sobico svojega ogromnega gradu. Čudež, da je ubožico celo pustil samo na stranišče. In vse zato, ker je bilo ubogega kralja strah, da bi princeso, kaj pa vem, požrl kavč.
Poleg tega je Tiades popolnoma zignoriral dejstvo, da bi Asia, sposobna namlatiti celotno vojsko na razdalji kilometra samo z zobotrebcem in gumico, hitreje varovala njega kot pa on njo.
Potisnil je te misli vstran in z Zeno na ramenih švignil v dnevno sobo.

Nežno jo je položil na razcapan siv kavč, sam pa obrnil pete in začel razmetavati omaro s priborom za amaterske zdravilce, kot je temu rada pravila Sanluneška prestolonaslednica. Našel seveda ni ničesar, ker tudi ni vedel, kaj iskati.
Večino ur zeliščarskega zdravilstva je preprosto predremal, saj si v Sanluneškem kraljestvu zaradi paranoičnega kralja konec koncev takoj našel zdravilca. Pajade.
Živ dokaz, kako neumno se je zanašati na druge.

Nato pa se je spomnil.
Antienergis.
Ko sta se pred kakšnimi šestimi leti s Hayesom skregala, mu je iz jeze v glavo poslal precej zajeten sunek energije. Ker se je pametni Hayes izmaknil magiji, se je le ta odbila od ogledala ki je stalo za njim in priletela Arranu naravnost v glavo. Po tem se je mlajši brat Iltharia odcmeril do mame zdravilke, ta pa ga je pozdravila z antienergisom. Na koncu je bil vsega kriv Hayes, zaradi starševskega praznoverja v svetniški sij mlajših sorojencev je fasal dvotedenski hišni pripor. Z Arranom sta se še mesec po tem grdo gledala.

Antienergis je za mage nevarna rastlina, deluje podobno kot Mortem Sententia, ob dotiku ti spije nekaj energije, v primeru, da je ima mag v sebi preveč, je edino zdravilo, ki lahko učinkuje.
Bingo. Zdaj je lahko le upal, da je del Asianine amaterske zbirke.
Še sam ni mogel verjeti, da se mu je tokrat nasmehnila sreča, ko je zagledal majhno epruveto, na kateri je bila nalepka z napisom Antienergis, načečkanim z Asianino 'ne ljubi se mi' pisavo.
Epruveta je bila napolnjena z drobcenimi zelenimi lističi.

Vidiš, najprej si natakneš rokavice. Po tem na tretje oko pacientu položiš dva, če je pacient v nezavesti pa štiri lističe, Arči. In v hipu se boš počutil bolje.
Ko je v glavi zaslišal mamin glas in se spomnil tistega morilskega prašiča, ki je ubil Elviro in si po vrhu vsega drznil še žaliti njegovega očeta...
Arranov načrt za mrcvarjenje morilca je vseboval veliko neznosne bolečine, smrtonosne energijske magije in deset metrov globok neoznačen grob, ki si ga bo "Senca dreka" izkopal sam.
Nenadoma ga je prijelo, da bi razbil vazo na oknu, ampak se je še predobro zavedal, da bo potemtakem Asiana razbila njega.
O tem razmišljaj pozneje, si je zabičal.

Vzel je epruveto, si nataknil rokavice in sedel zraven Zene na kavč.
Previdno je s pinceto iz epruvete vzel štiri lističe, ji odmaknil koder iz bledega obraza in ji položil Antienergis na čelo. Oprl se je na naslonjalo Asianine zofe in zavzdihnil.
Molil je, da bo zdravilo delovalo, konec koncev ni imel druge izbire.
Po vrhu vsega je bil še totalno zanič zdravilec.

Sključen kot zmečkana majica v raztresenosti vržena na stol je Arranovski kup nesreče sedel na Asianinem kavču in razmišljal.
Nekaj v njem se je zlomilo: pa še sam ni vedel, kaj.
Vsak kotiček njegove osebnosti si je mislil svoje: tisti jeznoriti Arran bi zdajle najraje s pestmi brezciljno udrihal po steni, se zdrl sam nase, češ kakšen bedak je, spet potrt Arran bi se zakopal nekam v zemljo in premišljeval o svojih dejanjih, dokler ga ne bi pobralo pomanjkanje kisika, tisti čustveni delček njega bi se tule na tej zofi zjokal kot otrok in se Zeni za svoja dejanja opravičeval dve uri skupaj.
Ta del njega je v njem počival nekje daleč pod površjem, sam ga je utopil v zavedanju, da ni nihče na tem svetu vreden zaupanja.
Prisegel si je, da je njegov čas vere v dobroto ljudi mimo. In da ne bo nikoli, nikoli več zašel na stara pota. Nikomur ne bo pokazal žalosti. Strahu.
Najbolj je zaupal samemu sebi. Morda tudi Hayesu in Asiani in še mogoče bi se kje kdo našel, to pa je bil konec seznama, ostali zaupanja vredni ljudje so bili tako ali tako mrtvi.
Elvira.
Pekla ga je vest, žrla ga je bolečina: pa ne zgolj tista, ki mu jo je zadal Senca smrti.
Ni imel pojma, kako se bo Zeni opravičil.
Kako pa se naj opraviči osebi, ki je po njegovi zaslugi skoraj umrla?

You've reached the end of published parts.

⏰ Last updated: Jul 22, 2020 ⏰

Add this story to your Library to get notified about new parts!

BojevnikiWhere stories live. Discover now