"Si ti res prepričan, da bo tole delovalo?" je s precejšnjo mero nezaupljivosti vprašala Zena. Tip, ki jo je malo prej strpal za rešetke, bo zdaj postal njen partner pri misiji "Pobegni iz te luknje." Še zmeraj ni vedela, ali sanja, ali je to halucinacija, ali je vse to pač kruta realnost.
"Totalno," je popolnoma prepričan sam vase izdavil Arran.
Prešinila ga je misel.
Pomaga zapornici.
To je že bizarno.
"Poslušaj, ljubica. Tukaj nimaš preveč težke naloge. Delaš se, da si navadna civilistka, ki je obtožena po krivici. Skratka, ne mrdneš in hodiš zraven mene. Bo šlo, ali je to prezahtevna naloga za, khem, smrtnico kot si ti?" je zajedljivo zalajal Arran.
Zena je zopet zavila z očmi.
Vedela je, da ji ne bo verjel, dokler ne pride do tiste šlogarice.
"Ja," je zagodrnjala Zena. "Mogoče te bo tole presenetilo, ampak tudi smrtniki vemo, kaj so to navodila."
"Nima veze, ljubica. Zdaj pa me samo ubogaj, če hočeš priti iz zapora v enem kosu," je Arran izrekel povelje, Zena pa ni imela druge možnosti, kot da bi se z njim strinjala. Nima mu smisla oporekati. Ko bo nekega lepega dne končno doma, bo lahko brez problema pozabila na ta dogodek. Zdaj pa se mora samo malce ugrizniti v jezik, da ji misija nemogoče uspe.
"Aha, še nekaj," se je spomnil Arran. "Ne skušaj pobegniti. In bodi tiho. Če me kamere slučajno posnamejo, kako sem pomagal zapornici, se nama slabo piše. Obema. Razumeš?"
"Razumem."
Arran je odprl vrata ter potisnil Zeno skoznje, jo prijel za ramena, nato pa jo vodil naprej po hodniku.
"Jooj, zakaj hudiča sem privolil v to," si je bolj sam pri sebi zamomljal Arran.
"Aua!" je zagodrnjala Zena. "Bi lahko malo popustil prijem na mojih ramenih? Me hočeš prelomiti na pol?"
"Pišuka, zapri že gofljo! A si slučajno iz porcelana?!" je odrezal Arran.
Zena je zavzdihnila.
"Upam, da bo tole delovalo," je pomislila. "Če ne, sem za brezveze privolila v sodelovanje s to sitnobo."
In čisto enake misli so se sprehajale po Arranovi glavi.
----
"Ime?" je vprašal stražar, oblečen v enak oklep, kot je bil Arranov.
Na znački mu je pisalo 'Z. Moone'.
Očitno je bil malce naveličan straženja, saj je vrtel nož v roki, kot da bi bil palica za mažuretke.
Že pri prvem vprašanju se je duetu katastrofa podrl plan. Pod nobenim pogojem ne smeta izdati njenega pravega imena!
Zena je že mislila odgovoriti na vprašanje, a jo je Arran prehitel: "Sasha Samorog."
Zena je vanj zapičila pogled, ki je sporočal: "A obstaja na svetu še kakšno bolj bedasto ime?"
Arran pa se je komaj zadrževal, da ni prasnil v smeh.
"Aha, zmotil sem se. Sasha Slamorog."
Če bi se lahko, bi se v tistem trenutku Zena udarila po glavi, ali pa udarila Arrana pod rebra. Ampak ničesar od naštetega ni mogla, saj ji je Arran vsaj desetkrat izrecno ukazal, naj ne dela nenadnih gibov.
"Punca je civilistka, obtožena je po krivici, zato jo bom zdajle pospremil domov."
"Prav."
Tandem se je premaknil mimo stražarja, skozi vrata ter.
"Sem ti rekel," je ponosno oznanil Arran. "Moj načrt je deloval."
"Aha, in Sasha Slamorog naj bi zdaj skakala od veselja," je nejevoljno pripomnila Zena. "Mislim, a obstaja kakšno še bolj bedasto ime?"
"Zapri gobček! Človeka!" ji je v šepetu zabrusil Arran.
In ni se lagal. Na drugi strani hodnika sta res hodila dva vojaka.
Prva je bila punca z na paž postriženimi ravnimi svetlo rjavimi lasmi, med njimi se je našel tudi kakšen svetel pramen. Njene oči so izstopale: bile so kričeče vijolične barve, če bi bila v tistem trenutku tema, bi se po Zeninem mnenju zagotovo svetile. Nosila je črn oklep, v detajlih se je le ta mešal z enako kričečo vijolično, kot so bile njene oči. S sabo pa je vlačila tono orožja: prav tako kot Arran.
Očitno je bila vojakinja.
Poleg dekleta pa se je sprehajal fant, skoraj za glavo večji od nje. Imel je svetle lase, tako dolge, da so mu pokrivali vrat, a spet ne tako dolge, da bi mu ramena ter hladne in skrivnostne sive oči.
Bil je visok in mišičast, prav tako kot Arran.
Na veliko sta se smejala neki šali, se suvala in objemala čez rame.
"Hej, golobčka!" je Arran pozdravil parček, ki se jima je bližal navzdol po hodniku. "Zakaj se tako smejita? Sta že splanirala poročno potovanje?"
"Hej, bratec," ga je pozdravil blondinec.
Bratec?
Tadva? Brata?
"Prej je solata sadje," je pomislila Zena.
Niti ene podobnosti ni bilo med njima.
No, morda sta res oba izgledala kot manekena, ampak vseeno...
Arranu tale tip ni bil podoben, kaj šele da bi bil z njim v sorodu.
Med tem, ko je imel Arran črne lase, zagorelo polt in žareče zelene oči, je imel drugi osebek svetle lase, sive oči in bledo polt. Kot jin in jang. Dan in noč.
"Kaj pa je tebe prineslo sem? Si končal s stražo?" je zanimalo dekle.
"Ah, nič pametnega ne delam, Asiana. Armor je včeraj pokazal malo usmiljenja, no, kolikor, je on tega pač zmožen, in mi dal manj zahtevno delo. Tole punco so po krivici obtožili, zato jo bom zdajle pospremili domov. "
Tole zveni tako zelo nerealno, je razmišljala Zena.
"Ne mi reč't, da si spet pil živce zapornikom," se je oglasil blondinec.
"Oprosti Hares, ampak zveniš točno tako kot Armor," je rekel Arran.
"Ne pa ne!"
"Ja pa ja!"
"Ne pa ne!"
"Nehajta. Hares, ne morem verjeti, da si tako otročji, da se prepiraš s svojim še bolj otročjim bratom," je v pogovor vskočila Asiana.
Oba sta utihnila.
"Okej, zdaj pa bom moral pohiteti, čas teče," se je izgovoril Arran ter se pretvarjal, da gleda na uro, ki je pravzaprav ni imel na roki.
"Čav!"
"Čav!" sta se od njega poslovila vojaka in kmalu zatem izginila za vogal.
"Asi, em... A se je tebi moj brat zdi nekam... Čuden?" je vprašal Hares in gledal Arrana, kako je skupaj z Zeno odpeketal naprej po hodniku.
"A se hecaš?" se je nasmehnila Asiana. "Seveda se mi zdi."
----
Arran se je še trikrat ozrl skozi vrata svojega malega stanovanja. Za vsak slučaj.
Če bi v tistem trenutku slučajno dobil kakšnega nezaželenega obiskovalca, bi bilo po njem. Če pa bi bil ta obiskovalec slučajno njegov starejši brat, pa bi postal vse skupaj še večji škandal.
Le kaj bi si Hares mislil, če bi ga v sobi zalotil s punco?
Ali, še huje, s punco, za katero je rekel, da jo pelje domov?
Pregnal je čudne misli iz svoje glave ter s treskom zaprl vrata.
"No? Kaj še čakaš? Trideseti februar?" mu je zabrusila Zena, ki je nestrpna sedela na njegovi črni zofi, živčno mečkala nitko, ki je štrlela iz njenih kavbojk in se razgledovala po Arranovem domu.
Zdel se ji je nekako novodoben, v stilu in razmetan. Predvsem razmetan. Vsepovsod so ležala oblačila ali pa orožje: strgane kavbojke so bile obešene čez črno-zelen stol ob pisalni mizi, nogavice so ležale v kuhinji in Zena je ravnokar ugotovila, da sedi zraven noža.
"Kdaj si ti nazadnje pospravil tole luknjo?" je bilo prvo vprašanje, ki mu ga je postavila.
"Kdaj si bila ti nazadnje tiho?" ji je vrnil.
Zena se je zresnila.
Zdajle ni pravi čas za prepir.
"Mi boš zdaj razložil vse?" je naposled postavila drugo vprašanje.
"Kako to misliš?"
"Vse o vašem svetu in podobno."
Arran se je počil na drugo stran zofe, najprej je moral pospraviti pištolo na mizo.
"Predlagam, da se razkomotiš, ljubica," je oznanil. "Tole je dolga zgodba."
----
YOU ARE READING
Bojevniki
Fantasy"Preteklost. Naredila te je takšnega, kot si. V prihodnosti pa lahko postaneš tisto, kar želiš biti." On je... Pravi bojevnik po duši in srcu, ki je razklano na koščke: nekateri bi ga opisali kot ZELO čednen, spreten in nadležen pojem sarkazma, ki j...
