3. : Vsega poln kufer

293 24 17
                                    

Obzidje gradu Sanlune, severni stolp, 3:00 zjutraj

Arranu Iltharii je vse skupaj šlo že pošteno na jetra.
Kralj Tiades Sanlune je tako poostril nočno stražo kraljestva Sanlune, da je bilo že bizarno.

Že spet ga je poveljnik Armor (kateremu so pravili železni Armor, saj je bil strog in trmast pri svojih odločitvah kot železo, ki se ga ne da upogniti, kaj šele razbiti,) postavil na nočno stražo od sedmih zvečer do sedmih zjutraj stražit stolp, ki je bil tako ali tako zavarovan pred nezaželenimi napadalci s vsaj milijardo alarmov in protiteleporterskih snovi.

"Tiades je zmešan," si je mislil Arran, ki si je v dani situaciji želel iti le spat, pa čeprav tega sam nikoli ne bi priznal.
Bil je namreč bojevnik.
Bojevnik!
Bojevnike pa si vendarle vsi predstavljamo kot bogove na zemlji ki ne rabijo ne piti, ne jesti, kaj šele spati.

Sicer so se širile govorice o ponovnih napadih Temnih, a skozi tistih tisoč alarmov bi se lahko preplazil le neki vele brihten in ultra spreten mag.
In očitno se je Tiades bal ravno takih.

Arran je zdolgočaseno in zaspano strmel v gozd, ki se je razprostiral okoli grajskega obzidja.
Zagledal je ptico, kako je svobodno letela po zraku in se usedla na drevo, ki se je zibalo v vetru.

"Srečnica," si je mislil, bil je občutno slabe volje, "ona lahko svobodno leti, kamor hoče, jaz pa tule stojim že štiri ure in zabavam kamenje ali pa, kaj pa vem, stražim že tako ali tako zavarovano trdnjavo pred vdori zlobnih, po možnosti še oboroženih mušic."

Lahna sapica vetra, tišina noči in mirno oglašanje čričkov ga je uspavalo kakor hipnoza.
Zibal se je iz leve na desno, iz leve na desno, kot kakšna ladja na morju.
Nina nana, Arran pa že pana...
In tako je zadremal.
Zadremal!
Na nočni straži!

----
"Flop!"

Zvok nečesa, kar je letelo proti njegovi glavi, ga je tako prestrašil, da je skoraj omahnil nazaj in sprožil enega tistih miljavžntih alarmov, ki so varovali trdnjavo.

A zagledal je samo netopirja, ki je poletel okoli njegove glave in nespametno hotel poleteti nad stolp.

"Srečno cvrtje, mali," se je sarkastično posmehnil Arran ter z očmi sledil netopirju.

Takoj, ko je mali ubošček naletel na alarm, ga je stresel elektrošok in že je padel na tla direktno za Arranove noge.
Zdaj je ubogi netopirček postal netopirska pečenka.

"Armor, sfuzlalo se ti je!" se je morda malce preglasno zadrl Arran in z nogo brcnil kamen, ki je odletel vsaj deset metrov stran.
"Še malega netopirja scvrejo vsi ti alarmi, kaj bi šele naredili z magom! Ti pa me pošlješ sem pasti dolgčas in to že drugo noč zapored!"

Zopet se je trmasto naslonil na ročaj svojega elektronskega meča, ki je počival v etuiju in čakal na vdore komarjev ter zdolgočaseno zavzdihnil.
Kdo ve komu je s tem dokazoval svoj prav.
Mogoče še najbolj samemu sebi.

"Kaj mi je bilo, da sem si izbral nočno stražo kot izbirca," je zamomljal.
Ker se je nekoč želel zaposliti kot vojak v vojski kraljestva Sanlune, je s petnajstimi leti začel z urjenji.
Ta vojaška akademija pa je bila podobna krutemu panju čebeljih matic (generalov), ki so prežale na čebele delavke (kadete) sleherno sekundo in bile do njih neusmiljene do konca.
Arran si je najbolj od vsega na svetu želel, da se ne bi vpisal v ta vojaški zapor.

Najraje je delal sam.
Solo.
Takrat se ni rabil zanašati na druge, na njihovo moč in spretnost.
Zanašal se je le sam nase in na svoj meč, saj je bil edini človek na svetu, ki mu je zaupal, prav on sam.

Na urjenje se je vpisal izključno iz dveh razlogov.
Prvi je bil ta, da sta mu rejniška starša šla pošteno na živce, zato je samo iskal razlog, kako bi se ju čim prej znebil.
Drugi pa... Če bo hotel preživeti, si bo moral v prihodnosti najti službo.
Zato mu je šlo urjenje do konca na živce. Kot komar, ki ti začne sredi noči brneti okoli ušes in te buditi iz tako lepega spanca.

BojevnikiWhere stories live. Discover now