Bojevniki

11.:Senca smrti ga polomi

Faustine, kraljestvo Averune, Bela vrana, 2.00 zjutraj

"Bela vrana" ob dveh zjutraj skoraj sameva, je pomislil Senca smrti, se udobneje namestil na stolu zakotnega lokala v majhni Averuneški vasici in iz dolgčasa prečesaval okolico.
Vonj po alkoholu mu je že napol izžgal nosnice, misel, da je edini trezen gost tukaj pa ga je mirila ter mu vlivala upanje, da ga Sanluneška vojska ne bo izsledila.

Pogled na pijance, ki so se majajoče objemali čez ramena in kolovratili proti vhodnim vratom ga je skorajda spravljal v smeh.

Izgledajo kot kegli, napolnjeni s pivom, se je sam pri sebi posmehnil Senca Smrti.
Če bi zdajle enega fental, tega druga dva sploh ne bi opazila.

Zresnil se je.
Tukaj ni bil zato, da bi pobijal pijance.
Nekoga je čakal.

Iz dolgčasa je začel bobnati s prsti po mizi in s pogledom večkrat ležerno premeril uro.
Tale stranka očitno ni znana po točnosti.
Rekla ali pa rekel mu je, naj se, ko dostavi Elvirino truplo do ruševin Regnum Tenerbisa, zglasi v tem lokalu ob pol drugi uri zjutraj.
Ker se imamo nekaj za pogovoriti.
Morilec je prhnil, zatopljen v pogovor s svojimi možgani.
Nekaj za pogovoriti, ja. Verjetno bo ta kdorkoli, ki me je najel, zdajle poslušal predavanje o točnosti.

Ura je bila konec koncev že dve zjutraj, o stranki ne duha ne sluha, nič, on pa se je dušil ob vonju alkohola in grel ta prekleto neudobni stol med samimi pijanci, stiščan v temnem kotu, da ga natakarica sploh ni opazila, zdolgočasen kot Einstein v prvem razredu.

Zavil je z očmi in na široko zazehal, bil je tako hudičevo zaspan, da bi lahko v milijoninki sekunde zakinkal kar tukaj, na razmajanem objektu, ki mu lastnik tega zanikrnega lokala pravi miza.
Če se ta kdorkoli ne prikaže v naslednjih petih minutah, jo bo odkuril stran, glede tega je bil popolnoma odločen.
Dolgčas je največji magov sovražnik, tega se zavedajo še najbolj zabiti primerki njihove vrste.
Ampak za morilca, po vrhu nekromanta, ki je včasih iz dolgčasa pobil celo ulico magov in jo po tem odkuril stran na neko lokacijo, ki je bila Sanluneški vojski zmeraj neznana, je bil dolgčas v bistvu priložnost za trening, celo dobiček, še posebej če ga je takrat poklicala kakšna stranka, ki je hotela iz sveta izbrisati kar zajetno število magov.

Če bo šlo tako naprej, bo za zabavo fental vse prisotne v Beli vrani. Ko pa se bo na prizorišču pomora prikazal kdo s činom... Bo pač izginil kot kafra.

In ravno v tej sekundi, ko je takole razmišljal o izpopolnjevanju svoje tehnike klanja, so se vrata gostilne na široko odprla ter v prostor spustila dobri stari vonj svežega gorskega zraka, ki mu je v trenutku napolnil pljuča in ga končno rešil crkovanja v vonju zatohlega lesa, cigaret, bruhanja in alkohola.
Skoznje je vstopilo visoko in vitko dekle, oblečeno v stilu gotskega rocka, s črno šminko si je mazala ustnice in z rdečkastimi očmi prečesavala prostor.
Bleda koža se ji je v temi skorajda svetlikala in pretirano je pazila, da ne bi odprla ust.

Vampirka.
Tale ženska je definitivno vampirka.
Za tole ugotovitev pa res ne potrebuješ doktorata.

Ko se je po vsej verjetnosti prepričala, da ni nihče naročil česnove juhe, je v pet centimeterskih petkah odklopotala naprej po gostilni, najverjetneje se je tudi ona dušila od grozovitega vonja po raznoraznih alkoholnih pijačah.
Izgledala je, kot da bi nekoga iskala.

Tale je očitno moja stranka, je pomislil Senca smrti, ki je v temnem kotu gostilne opazoval vsak njen korak in si popravil kapuco.

Samo še to rabim. Vampirsko svojat brez trohice igralskega talenta. Če ta ženska slučajno skuša izpasti nevpadljiva, je v tem slabša kot polž v teku na dvesto metrov.