Bojevniki

2. : Padalka Brez Padala

Še nekaj časa je Zena začudena in nepremična strmela v truplo.
Izgledala je, kakor da bi bila v transu: stala je tam, kot kip, niti mežikala ni, na njenih očeh pa so se pojavile solze.
Žalost.
Pa čeprav je bolje poznala Antarktiko kot pa mrtvega človeka pred seboj.

Obdali so jo enaki občutki kot takrat, pri sedmih letih, ko so pokopali najboljšo prijateljico njenega brata, ki je umrla v prometni nesreči.
Ime ji je bilo Ash.

Ponavadi je bila polna energije, kar naprej je zbijala šale, njej pa je bila kakor starejša sestra.
Vedno se je igrala z njo, pa čeprav bi lahko delala druge, bolj zanimive stvari od oblačenja barbik. Vedno jo je vključila v pogovore, ki sta jih imela z Natom. Ure in ure je presedela ob njenih predavanjih, kako je ime kateri izmed mojih plišastih živali, brez da bi izgubila potrpljenje.

Nate se je zafrkaval, da je njegova najboljša prijateljica samo zato, da lahko preživlja čas z Zeno.
In po tem je prišla prometna nesreča.

V misli se ji je prikradel spomin na Ashin pogreb.
Ko jo je videla ležati v krsti, se je počutila prav tako kot ob pogledu na to truplo.
Zgrožena.
Prestrašena.
Kot da bi ji nekdo zaril kol solz skozi srce.
Polna gnusa, žalosti, strahu in jeze.
Polna popolnoma nasprotnih čustev.

Ni si mogla predstavljati tiste vesele, nasmejane, energične Ash tako hladne, blede in nepremične.
Ni si je mogla predstavljati... Mrtve.
Ni si mogla predstavljati tega, da nikoli več ne bo slišala njenega smeha.
Preprosto: bila je šokirana.

"Takšni ljudje, kot je ona, ne umrejo," jo je takrat tolažila mama. "Samo izginejo za nekaj časa, nato pa se prikažejo spet v drugi obliki."
Ta misel je Zeno takrat vsaj malo potolažila, a vseeno je imela dva tedna po njeni smrti neprestano nočne more.

Ko je zaspala, se ji je pred očmi vedno prikazala podoba Ash.
Hladne, blede Ash, ne tiste Ash, ki jo je poznala.
Nate je poizkušal čustva zadržati zase ("Fantje ne jočejo!"), a mu ni kaj prida uspevalo.
Še ko je dopolnil 22 let, je kdaj pa kdaj vzel v roke kakšno sliko, na kateri je bila Ash in buljil vanjo po dve uri skupaj.

Včasih se je iz njegove sobe zaslišal pridušeno hlipanje.
Čeprav je bil skoraj neslišen, je bil še zmeraj jok.
Naposled je stresla z glavo, si obrisala solzo ter se skušala strezniti.
Skušala.
Strezniti se niti pod razno ni mogla, saj je lahko slišala, kako njeno srce bije hitro kakor teče konj na konjski dirki.

Skušala je dognati misel na bledo Ash v krsti, da ne bi zopet planila v jok.
Hotela je vsaj razmišljati, kar pa je bilo v dani situaciji skoraj nemogoče.
Vedno je ob raznih travmatičnih dogodkih popolnoma izgubila razum.
Vedno, popolnoma vedno je takrat naredila najbolj bedasto stvar, kar jo je lahko.
Tudi tokrat.
"Strezni se, Zena. Strezni se," si je prigovarjala, kar ji je vsaj kanček pomagalo.
Prva misel, ki ji je padla na pamet, je bila: "Pokliči policijo."

Odprla je črn nahrbtnik z lobanjo na sprednji strani in napisom "deadly adorable" pod njo ter s tresočimi rokami začela brskati po njej v upanju, da bo našla telefon.
"Star žvečilni, labela," je naštevala kramo ki je bila v njem ter jo brezbrižno metala v sneg, "slušalke, sponka za lase, mačji briketi, žebelj, beležka, barvica, včerajšnja sirova štruca..."
A seveda s seboj ni imela male pravokotne stvarce, s katero bi lahko poklicala policijo.
Kaj pa drugega.

Ravno danes je telefon pustila doma na mizi, našla pa je slušalke, ki jih je iskala dva meseca.
Interesantno.
Kako pa naj zdaj pokliče policijo?
Z labelo ali z mačjimi briketi?
Grizla si je nohte in razmišljala, kaj naj stori.
S pogledom se je trudila čim bolj izogibati trupla, da je ne bi spet obdal tisti srhljivo-žalostni občutek.
"Lahko bi zbežala domov in poklicala policijo iz stacionarnega telefona," je razmišljala in pogledala množico krame, ki jo je odvrgla v sneg: seveda v njej ni bilo ključev.