Bojevniki

4. : Ko te zaprejo v ječo brez razloga...

"Koga si ubila?! Povej mi, takoj! Če ne, ti bom prerezal vrat in bo tvoje telesce ležalo točno tukaj v luži krvi! Govori!"

Zena se je tresla kot šiba na vodi. Dihala je sunkovito, ob tem pa se je skušala ne dotakniti zelenega rezila. Srce ji je razbijalo kot noro, dozdevalo se ji je, da ga bo razneslo kot atomsko bombo.
Njen pogled se je začel megliti zaradi solz, kakor da bi bila pod vodo.
Smrt!
Smrt je prišla ponjo!
Umrla bo!

"J-j-jaz n-ne u-u-ubiti n-nikogar," ji je po nekem čudežu uspelo zajecljati.
Oklepala se je dejstva, da jo je morilec slučajno zamenjal z nekom drugim, morda z njeno sestro dvojčico ali pa z njenim klonom in da se ji bo zdaj vljudno opravičil, kot se spodobi, ter ji pustil, da gre svojo pot.
In seveda se je zopet motila.

"Jaz pa sem vrtni palček," se je namrdnil morilec, ki ji po vsej verjetnosti ni verjel. "Kaj pa po tem dela tista kri tam?! Ali si jedla kečap in si ga polila?! In kdo sploh si?!"

Naši veleprestrašeni rdečelaski pa ni bilo do obrazložitve.
Ali naj začne popolnemu neznancu, ki je po možnosti morilec, razlagati: "Jaz sem Zena Larsson, danes zjutraj sem zamujala v šolo in v zapuščeni ulici našla truplo. Dotaknila sem se obeska, ki ga je mrtev človek nosil, po tem sem padla iz zraka na sredino gozda ter ugotovila, da sem na istem kraju, kot je bil narisan na amuletu. Tista kri pa je od jelena, ki ga je požrl volk. A me lahko prosim odpelješ do najbližjega McDonald's-a? Ubijala bi za kakšen Big Mac."
Pa kaj še, morilec je ne bo izpustil. Po vsej verjetnosti jo bo odpeljal v ustanovo, ki se ji reče umobolnica.

"N-nikogar nisem ubila! In nisem, kaj je že, Temna! Konec koncev te prav nič ne briga, kdo sem! Neumni brezvezni butasti prekleti psiho!" ga je tokrat manj jecljavo in petkrat bolj odločno nahrulila Zena.
Počutila se je, kakor da bi ji nekdo zapičil injekcijo adrenalina v žilo.
"Izpusti meeeeeeeeeeeeeeee!"
Cvilila je kot majhna deklica, se drla kot jesihar, in sčasoma so začeli delovati še njeni refleksi.
Začela je mahati z rokami in nogami okoli sebe, kakor da bi se utapljala.
"Na pomoooooč! Kdooooorkoooooooooliiiiiiiiiii!"

Človeka, ki jo je po vsej verjetnosti hotel ubiti, pa njeno opletanje ni niti premaknilo.
Zenine pesti so udarjale po njegovem telesu, oblečenim v črn oklep, njemu pa so bili kakor masaža.
Nasprotno, le stal je tam, skoraj čisto miren, držal rezilo na njenem vratu, izgledalo je, kakor da razmišlja, kaj naj stori z njo.

In naposled je od morilca dobila odgovor, ki ga niti najmanj ni pričakovala:
"Prav, izpustil te bom. Samo zapri svoj mali gobček in se nehaj dreti. Na živce mi greš! Očitno so tvoj Dar smrtonosni kriki."

"Kaj?!"

"Rekel sem prav! Zamenjal sem te z nekom drugim! Ne bom te fental! I'm not going to kill you! A si gluha?!"

Začel je popuščati prijem na njenem vratu.
Zena je občutila neznansko olajšanje, kamen se ji je odvalil od srca, kot takrat, ko po dvesto letih čakanja pred straniščem lahko končno opraviš potrebno.
Morda pa je človek le ne bo ubil, verjetno jo je le zamenjal z nekom drugim.
Rešena je!
Nekaj časa je stal blizu nje, naposled pa se je premaknil kakšne tri metre stran od nje, pospravil meč ter rekel: "Odfrči zdaj stran! A čakaš na pisno opravičilo?! Ne bom te fental, si razumela?!"

Zena ga je še nekaj časa čudno in prestrašeno gledala, nato pa se je obrnila na peti, si nekaj v smislu "tale je pobegnil iz norišnice" zamomljala v brado in stekla stran, kot da bi ji gorelo za petami.

"Ne, ne bom te fental," je sam pri sebi zamomljal morilec s prizvokom smeha, tako da ga Zena ni razumela. "Vsaj dokler ti ne ugotovijo krivde."

"Kaj?!" je vprašala Zena ter se ozrla za seboj.