8. : Kdo obiskuje čarovnice ob polnoči?

229 19 15
                                    

Prepovedani gozd, polnoč, neznana lokacija

"Ne grem tja noter."

Zeni je ta stavek odmeval v glavi, kakor da bi stala sredi telovadnice.
Ni govora.
Niti za milimeter se ne bo več premaknila.
Spet se je počutila, kakor da je v tisti strašljivi ulici, od koder je prišla v ta nenavaden svet magov.
Le da ji je hiša, pred katero je stala zdaj, ko je vedela za magijo, še trikrat bolj nagnala strah v kosti.

Za trenutek je že mislila, da gleda grozljivko na VR očalih.
Stala je pred škripajočimi kovinskimi vrati ograje, ki jih je s tonami rje že razžiral zob časa.
Kamnita ograja okoli hiše ni bila nič kaj dosti bolj urejena, bršljan je po njej rastel že najmanj od začetka časa in se tako razrastel, da je že skoraj dosegel razpokani sivi vodnjak na sredini posestva, v katerega ogabno zeleni vodi se je kopala vrana in Zeno ošinila z nič kaj prijaznimi očmi ter besno zakrakala.

Zena se je stresla.

Tisti, ki živi tule, si ne beli glave s hišnimi opravili, je pomislila.

Objekt (preveč razbit za hišo) je bil narejen iz opek, starih kakor Zemlja, ki jih je skupaj držal le še mah. V strehi je bila gromozanska luknja in Zena bi lahko prisegla, da je videla, kako se je pri nekem oknu ugasnila in prižgala luč.

Samo čakala je še lahko, kdaj se bo od nekod prikazala kakšna Anabelle ali pa bloody Mary.
Duhovi.
Zombiji.
Vampirji.
Najrazličnejše grozljive kreature so se prikazovale pred njenimi očmi in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo ena izmed njih skočila nanjo in jo živo požrla.

Morda bi hiša sredi belega dne izgledala kot navadna podrtija.
Ampak Arran se je to šlogarico spomnil obiskati v mraku, ob polni luni, ob polnoči, poleg tega pa je podrtija stala sredi območja, ki so ga magi imenovali 'Prepovedani gozd'.

A neustrašni bojevnik se ni tresel od strahu kot Zena, ravno nasprotno.
Naslanjal se je na visoko bršljanasto ograjo in se igračkal z orožjem, za katerega naša Zena niti vedela ni, kako se mu reče.

"Če hočeš še kdaj peglati kavč doma, draga moja, boš morala pogoltniti in zakorakati noter. Če pa te je preveč strah, mi lahko pri priči priznaš, da si Temna, jaz te ubijem, pa bomo vsi srečno živeli do konca svojih dni. No, ti ne, ker boš mrtva."

Lahko bi vedela.
Sem jo je ob takšnem času pripeljal samo zato, da bi ji bilo karseda nelagodno.
Lahko bi vedela.
Lahko bi vedela!

Ošinila ga je s pogledom.
Kolikokrat je že bil tu?
Verjetno veščo obiskuje kar naprej.
Vsakemu normalnemu človeku bi slej kot prej kliknilo v glavi, da obiskovanje čarovnic, ki najverjetneje živijo med duhovi, ni pametno, vendar Arran Iltharia ni bil normalen.

Zena je pogoltnila, se malo obotavljala, nato pa s tresočim glasom rekla:
"Okej, pa dajmo."

"Te pospremim ali greš sama?" je temnolasec skušal igrati gentlemana.

Ni čakal na odgovor, samo vzel je pot pod noge in čez sekundo je bil že za njenim hrbtom.

"Samo nekaj..." je prestrašeno vprašala rdečelaska.

"Ja?"

"Je ta ženska slučajno Temna?"

"Brez skrbi, rožica, ni Temna, če ne bi jo že zdavnaj ubil. Nekromantka je, ukvarja pa se tudi z napovedovanjem prihodnosti, alkimijo, čarovništvom in jasnovidnostjo."

"Nekro-kaj?"

"Nekromantka. Mrtve lahko prikliče nazaj v svet živih, kot duhove ali zombijie, lahko se sporazumeva z njimi in jih nadzira. Sicer za to kot vsi nekromanti uporablja črno magijo, a nekaterih nekromantov ne štejemo med Temne, ker preprosto niso sodelovali z njimi. Celo pomagali so nam jih zaustaviti. Vladarji kraljestev so jih vseeno izgnali, ker so zaradi temne magije predstavljali potencialno grožnjo, a se je nekaterim nekako na skrivaj uspelo vrniti, zato je za zdaj njihov obsoj v svetu magov skrivnost. Živijo v bolj odmaknjenih območjih, kot je na primer Prepovedani gozd."

BojevnikiWhere stories live. Discover now