Nekaj metrov stran od Elvirine hise
"Nič lažjega," se je potihoma namuznil Senca smrti, najrazvpitejši plačani morilec v celotnem Averuneškem kraljestvu in Magiali nasploh, skrit za grmovjem v neprizanesljivem nočnem hladu Prepovedanega gozda.
Črno ogrinjalo mu je lahno plapolalo v hladnem vetru, ki je pihal iz visokega Averuneškega gorovja.
Njegovega doma, vendar hkrati kraja, ki mu je vzel vse, kar je nekoč imel.
Nihče ni poznal njegove prave identitete, saj jo je skrbno skrival. Ves čas svojih morilskih poslov je nosil črno masko, ki je skrivala sleherno potezo na njegovem obrazu.
Ko se ti je Senca smrti prikradel za hrbet, si lahko samo še upal, da bo smrt čim manj boleča. Njegovo natančno oko ni zgrešilo niti enega samega strela. Redkokdo ga je videl v obraz, nikomur ni izdal svoje prave identitete. Zato je ostajal neprepoznaven.
Senca smrti je bil tako rekoč nepremagljiv.
"Samo ubij Elviro Iltharia. Nič drugega ne zahtevam od tebe," se je oglasil glas na drugi strani slušalke, ki je Senci smrti počivala v ušesu, oba glasova sta bila filtrirana do neprepoznavnosti: tako morilčev kot glas stranke.
"Razumem," je zašepetal Senca smrti in prekinil pogovor.
V roke je vzel pištolo, ki jo je nekega dne ukradel nekemu nepazljivemu stražarju pri Sanluneškem obzidju.
Zdaj je lahko samo še čakal na pravi trenutek.
---
Elvirina hiša
"Resnice ni povedala, ker je ni poznala."
Elvirine besede so odmevale med starimi stenami njene hiše, ko je odjeknil strel.
"Dol!" je zakričal Arran.
Prepozno.
Zena in Arran sta se sklonila, vendar krogla ni bila namenjena nobenemu od niju.
Namenjena je bila Elviri.
Točno tisti Elviri, ki je sedaj nepremično ležala na tleh, hladna, bleda kot stena.
Mrtva.
---
"Naloga opravljena," je v slušalko oznanil Senca smrti, s tako normalnim tonom glasu, kot bi napovedoval vreme.
"Pojdi po truplo in mi ga dostavi pred glavna vrata obzidja Regnum Tenerbisa. Ko se bom zares prepričal, da je truplo Elvirino, ti bom tam pustil plačilo. Zmenjeno?"
"Zmenjeno."
Živel je od ubijanja ljudi. Nikoli ga ni zanimalo, zakaj je nekdo želel nekoga spraviti v grob, ali kaj dobrega in slabega so v življenju storile njegove žrtve. To je bila njegova služba. Tako, kot se delavec v pisarni navadi sedenja in tipkanja po računalniku, se je on navadil glasnega poka pištole, krvi na svojih rokah, vojske, ki si ga je tako neutrudno in neuspešno prizadevala ujeti in spraviti v zapor ter občutka krivde, ki ga je žrl dan in noč.
Ne samo, da se je tega navadil, postalo mu je všeč. Postalo je gonilna sila njegovega življenja, oboževal je občutek, ko je lahko ljudem vzel tisto, kar so imeli radi.
Tako kot so oni to vzeli njemu.
---
Arran je padel na kolena.
"Ne," je dahnil. To je bilo vse, kar mu je v tistem trenutku uspelo spraviti iz jezika.
Ves svet se mu je obrnil na glavo, ko je gledal, kako Elvira, ena izmed redkih oseb, ki je poznala njegovo zgodbo, ki ji je zaupal, mrtva leži na tleh. Brez tega, da bi on lahko to na kakršenkoli način preprečil. Poleg brata mu je bila edina družina in zdaj... Zdaj je ni več.
"Prekleti neumni frdamani kreten!"
Kdoroli jo je že ubil, ne bo več ugledal luči dneva. Odrezal mu bo jezik, nato pa ga prisilil, da ga požre. Komaj je čakal, da bo razmesaril njegov bedni ksiht, da ga bo živega odrl. Poskrbel bo zato, da ga bo zakopal v zemljo nekje na neoznačenem grobu, ki ga bo pozneje zažgal, tako da od njega ne bo ostalo nič več.
Nič več!
Zena je stisnjena v kotu nemočno opazovala prizor, tako šokirana in prestrašena, da se ni mogla niti premikati. Roke so se ji tresle, zvonilo ji je v ušesih in občutek je imela, da bo bruhala.
Zagotovo sanja. Zagovo sanja!
Njeni možgani niso razmišljali o ničemer drugem kot o truplu ženske, ki je ležalo na tleh, in o njenih zadnjih besedah:
"Resnice ni povedala, ker je ni poznala."
Le kaj so pomenile?
Arrana pa zanje ni brigalo. Pobesnel je. Adrenalin je preplavil njegovo telo. Vse v njem je doseglo mejo: kot reka, ki popljavlja po hudem neurju.
"Vse to je tvoja krivda, (tralalalala) lažnjiva!" se je zadrl tako glasno, da bi ji skoraj raztrgalo bobniče, v njegovem razkavem glasu je bilo čutiti hudo jezo: kot da bo kaj kmalu nekoga ubil.
In ravno to je hotel, Zena pa je bila njegova tarča.
Njegove zelene oči so se zasvetile, prav žarele so, kot da bi v njih gorel plamen ognja, ki ga ni bilo mogoče pogasiti. A nekje globoko v njih je še zmeraj počivala žalost - žalost, ki je nikoli ne bo pokazal širnemu svetu.
V njegovih rokah se je zasvetila magija, energija v barvi njegovih oči, kot bi mignil jo je usmeril vanjo in s vso silo jo je zabrisalo v steno.
Energija jo je zadela kot strela. Imela je občutek, kot da ji je neka krempljasta roka stisnila srce in pljuča- komajda je dihala, pred njenimi očmi pa je nastala skoraj popolna tema. Bolečine v hrbtu so bile podobne kljuvanju cele jate vran z jeklenimi kljuni- verjetno ji je polomil hrbtenico, če ne vsaj nekaj reber. Vsakič, ko je vdihnila, jo je bolj zabolelo - kot da bi ji nekdo z nožem ob vsakem novem vdihu prepiknil pljuča. Vse je videla v vedno gostejši megli, ki se je počasi spreminjala v črnino. V ušesih ji je zvonilo, zvonenje je postajalo tako glasno, da je komaj slišala Arranovo razjarjeno kričanje.
"Vse skupaj si načrtovala! Lažnjivka! Prekleta lažnjivka!"
Še en sunek energije.
"Arran! Prosim! Ne!" je komaj izdavila, nato pa je njena glava udarila ob trda, kamnita tla.
Arran pa je bil v svoji pošastni podobi psihopata popolnoma gluh za katerokoli njeno besedo - njena bolečina je bila povračilo za Elvirino smrt, pa čeprav ni bila njena krivda.
"Arran Iltharia, na povsem nedolžno žrtev si se spravil."
Arran je popolnoma pozabil na Zeno in se ozrl za hrbet. Tam ni stal nihče drug kot Senca smrti. Najslavnejši morilec v celotni Magiali. In v rokah je nosil truplo. Elverino truplo.
Le kaj sem storil?
YOU ARE READING
Bojevniki
Fantasy"Preteklost. Naredila te je takšnega, kot si. V prihodnosti pa lahko postaneš tisto, kar želiš biti." On je... Pravi bojevnik po duši in srcu, ki je razklano na koščke: nekateri bi ga opisali kot ZELO čednen, spreten in nadležen pojem sarkazma, ki j...
