Christmas letters

1. del

"Dobro jutro, Bella!" Se je iz kuhinje zaslišal ženski glas, ki ga je sedemnajstletnica enostavno preslišala, pograbila svoj zimski plašč in za seboj brez pozdrava zaprla vhodna vrata.

Ko se je po kratkih kamnitih stopnicah spustila do pločnika, ji je skoraj zdrsnilo in tudi to ji ni ravno popravilo razpoloženja.

Naveličano je brcnila kup snega ob pločniku, nato pa se odpravila proti šoli.

Na živce ji je šlo, da so se ljudje na praznik, ki ga je sovražila, pripravljali en mesec in pol. Vse to kar je po navadi ljudi razveselilo, pa naj bodo to božični okraski, lučke, piškoti, smrečica,... je Belli pokvarilo razpoloženje.

"Bella!" Je za sabo zaslišala glas, za katerega je točno vedela komu pripada. Ustavila se je in se obrnila, tik preden jo je njena prijateljica skoraj podrla v kup snega.

"Dobro jutro, Stella." Ji je monotono odvrnila Bella, ko sta skupaj nadaljevali pot proti šoli.

"No, kdo je pa tebi umrl?" Jo je veselo vprašala prijateljica ob pogledu na Bellin ne-preveč-veseli obraz, ter jo prijateljsko podrezala v ramo, a Belli ni bilo do zafrkavanja.

Prav nasprotno - ob prijateljičini pripombi je prebledela, njeni koraki so potihnili.

Preden bi lahko Stella ugotovila, kaj se dogaja, se je Bella brez besed obrnila in stekla v nasprotni smeri - stran od šole.

"Hej, Bella, kaj pa je? Kaj sem takšnega rekla?" Je za njo klicala Stella, vendar jo je Bella ignorirala. Oči so ji napolnile solze, ko je s poskakujočo torbo na ramenih stekla proti domu.

Ni prehodila več kot nekaj sto metrov, zato je bila pod do doma kratka, če Belli v neprevidnosti le ne bi grdo spodrsnilo na zaledenelem pločniku, da je z rahlim krikom padla v sneg. Začutila je, kako ji sneg uhaja za vrat.

"Si v redu?" Je nenadoma zaslišala glas za sabo. Prevalila se je na hrbet in se srečala iz oči v oči s Charlijem - ne preveč popularnim, vendar nadvse prijaznim fantom, v katerega je bila rahlo zatreskana.

"Uhm... ja." Je zamomljala in divje zardela. Sprejela je njegovo roko in fant jo je z lahkoto potegnil na noge, kot da ne bi bila lažja od peresca. Če se Bella ne bi kopala v lastni žalosti, bi zdaj verjetno omedlela.

"Si jokala?" Jo je previdno vprašal Charlie, ko je opazil potočke solz in njene zabuhle oči.

"Ne." Je prehitro in preglasno odgovorila Bella, kot pa da to ni bilo dovolj, jo je izdal še glas, ki se ji je nevarno zalomil. Charlie je privzdignil obrvi.

Bella, ne boš se zlomila ravno v trenutku, ko te Charlie končno opazi. Samo zdaj ne.

"Ni važno." Je zašepetala, si z rokavom plašča obrisala solze, pograbila torbo in odhitela - tokrat previdneje - proti domu.

"Šola je v drugo smer!" Je za njo zaklical Charlie. Bella ni imela moči, da bi mu odgovorila, le nadaljevala je pot proti domu. Svoje možnosti pri fantu bo reševala kdaj drugič. Zdaj se je ukvarjala z veliko bolj zahtevnimi zadevami.

Šele ko je za sabo zaprla vhodna vrata, je zaihtela. Iz kuhinje je prihitela Natalie in ji obrisala solze, nato pa jo odvedla v dnevno sobo.

"Kaj se je zgodilo?" Jo je zaskrbljeno vprašala.

"E-enostavno ne... ne mo-morem." Je med solzami in sunkovitim dihanjem izdavila Bella.

"Razumljivo." Ji je odgovorila Natalie, ji obrisala solze in jo potegnila v medvedji objem. Za dokaj majhno žensko je bila presenetljivo močna, vendar so bili njeni objemi edina stvar, ki so Bello potolažili v težkih trenutkih. "Danes šola odpade?"

Bella je pokimala.

"Prav. Počakaj tukaj, grem po piškote in robčke." Ji je rekla in odhitela iz dnevne sobe.

Bella se je zavedala, da ima verjetno edina prioriteto ostati doma kadar želi. Vendar se je to obneslo ravno zato, ker te prednosti ni izkoriščala.

Nočne more, nenaden in nenadzorovan tok solz, nepričakovane žalostne misli, ki so ji v manj kot sekundi pokvarile razpoloženje, so žal bili del njenega vsakdana.

Včasih je sredi pouka enostavno pograbila stvari in zapustila razred. Učitelji so bili - zahvaljujoč Natalie - o Bellinih težavah obveščenih in so jo zato pustili, da je lahko brez pojasnila ali vzroka vstala in odšla iz učilnice.

Vendar sta le Charlie in Natalie vedela, kaj točno se dogaja Belli. Učitelji so vedeli ravno toliko, kolikor so morali vedeti, in nič več, prijateljev pa v resnici ni imela, tako da ni nobeden izmed učencev vedel, zakaj se ji to dogaja.

Stella je bila precej popularna in včasih, v družbi ostalih, ni niti opazila, kadar je Bella izginila, kar je Belli popolnoma ustrezalo. Ni želela ljudem izlivati duše, kar bi morala narediti, če bi želela pojasniti svoje izpade.

Ljudje so si sčasoma ustvarili različna mnenja in domneve - od teh, da se ji mudi na stranišče, do teh, da je nora in ima psihične težave. Bella se s tem ni preveč ukvarjala.

Naj si mislijo, kar si hočejo. Če bi zares hoteli vedeti, bi vprašali.

Poleg tega ni želela sklepati prijateljstev, saj ni vedela, kako dolgo bo ostala tukaj.

Včasih se je selila tudi vsakih nekaj mesecev, potovala je iz ene rejniške družine v drugo in naučila se je, da razhajanje s prijatelji enostavno preveč boli.

Saj je imela rada Charlija in Natalie in tukaj je res bila že pol leta, vendar nikoli ni zares vedela, kdaj jo bodo poslali stran. Če je Charlie in Natalie ne bosta odslovila, pa jo lahko kdo posvoji, čeprav so bile verjetnosti za to blizu ničle - bila je že prestara in mladi starši niso želeli najstnikov. Poleg tega pa bo v rejništvu le še eno leto, dokler ne dopolni osemnajst let, potem pa se mora znajti sama, čeprav sta ji Davisova zagotovila, da lahko pod njuno streho ostane kolikor časa želi, brez pritiskov o izselitvi.

"Si dobro?" Natalie se je ponovno prikazala v dnevni sobi s piškoti v eni roki in robčki v drugi.

"Bom. Počasi." Ji je prikimala Bella, nato pa se useknila.

"Bi šla nazaj v šolo?"

Počasi in neodločno je pokimala, nato pa le vzela še en piškot, pograbila torbo in počasi oddrsala proti vhodu.

"Počakaj, lahko te peljem." Je za njo zaklicala Natalie, ter pritekla na teraso s ključi v roki.

"Hvala." Se ji je nasmehnila Bella.

Not the best, I'm VERY short on time, bom dejansko zelo presenečena, če bodo deli prihajali vsak dan (kot bi morali).

Vsi si v decembru zadajo toliko projektov (na žalost sem med njimi tudi jaz), ampak šola in glasbena šola imata res toliko projektov, da je bolj stresno kot veselo - decembersko. Ampak bomo preživeli!

Also, res imam malo časa, zato dejansko naslov zgodbe in naslovnica še prideta (verjetno ta vikend oziroma ko mi uspe).

Pa lep (in čim manj stresen) začetek decembra!

1/25