Christmas letters

2. del

Časa pred nesrečo se spomni, kot bi se zgodilo včeraj - bil je božični večer, bilo ji je sedem let.

Njena starša sta se odpravljala na božično zabavo k družinskim prijateljem, ampak bilo je že pozno zvečer, zato sta hčerko pustila doma.

Venomer ji nek glasek v mislih govori, da bi morala biti z njima. Da bi morala biti v tistem avtu, ko je zletel iz zaledenelega cestišča. Sneg je tistega večera naletaval tako gosto, da si komaj videl nekaj metrov pred sabo.

"Bodi pridna, ljubica." Ji je rekla mama - nosila je dolgo večerno obleko, čez ramena pa ji je visel eleganten zimski plašč. Majhna torbica, ki jo je držala v rokah, se je ujemala z barvo očetove kravate, ki si jo je okoli vratu zavezal le ob posebnih priložnostih - zato je Bella vedela, da mora biti pridna in ubogati.

"Bom." Njen glasek je bil nedolžen in nežen, ob besedi pa je dekletce divje pokimalo z glavo, da se je zraven zazibalo tudi njeno otroško telo, ter tako navdušeno podprla njeno trditev - prvič bo čisto sama doma dlje kot pol ure in pridna bo. Potrudila se bo, da bo pridobila zaupanje staršev - ko bi takrat le vedela, da ga v resnici nikoli ne bo potrebovala.

Ko bi takrat vedela kaj se bo zgodilo, bi ju tesno objela in jima povedala, da ju ima rada, ali pa bi se začela na ves glas upirati, da ne želi ostati sama, da bi bila starša prisiljena ostati doma.

Vendar ni vedela. Mama jo je na hitro objela, medtem ko je sedemletnica navdušeno priganjala starše da naj že odidejo, ter jima z zagotovostjo pojasnjevala, da bo pojedla kosmiče in šla NARAVNOST v posteljo in da NE BO gledala televizije. Preslišala je mamine zadnje napotke, da naj pod nobenim pogojem ne odpira vrat če bo kdo zvonil in da naj pazi nase.

Tik preden so se za njima zaprla vhodna vrata, ji je mama po zraku poslala nežen poljub - poljubila je konice njenih prstov, nato pa rahlo pihnila po odprti dlani - in Bella ga je v navdušenju in nestrpnosti pozabila 'ujeti' - iztegniti razprto dlan, nato pa jo zapreti in položiti na prsi, nad srce - kot sta to počeli vsakič, ko sta se razšli. Takrat je bilo prvič in tudi zadnjič, da Bella mami ni vrnila geste. In to si še danes očita.

Spomnila se je vsake, še najmanjše podrobnosti tistega večera, preden so se za njenimi starši še zadnjič zaprla vrata.

Po drugi strani, pa je bil preostali del večera zamegljen, kot sanje, katerih vsebine se je težko spomniti. Na vrata je potrkalo takoj zatem ko se je oglasil zvonec - Bella je, seveda, gledala televizijo - nekomu se je očitno zelo mudilo. Seveda je sedemletnica pozabila na mamino zapoved, naj nikomur ne odpira vrat in je zato v poskoku, bosih nog in v rahlo preveliki spalni srajčki odcapljala do vrat in jih na široko odprla. Na njeno presenečenje je na pragu stal policist.

"Pozdravljeni! Kako vam lahko pomagam?" Se je oglasila deklina, kakor jo je naučil oče, in bila strašansko ponosna na svoje profesionalne besede - očetove stranke so pogosto prihajale na sobotna kosila in je bila deklica zato pozdrava že navajena.

Takrat ni opazila trenutka zmedenosti v policistovih očeh, kateremu je sledilo globoko žalovanje.

"Pozdravljeni, gospodična." Ji je vljudno odzdravil in se ji ob tem prijazno, vendar žalostno nasmehnil. "Si sama doma?" Bella je ponosno prikimala, ter pred policistom od ponosa zrastla za nekaj centimetrov. Možakarja je še bolj užalostil dekletov ponosen nasmeh in sovražil je dejstvo, da bo on človek, ki bo zaznamoval življenje tega otroka.

"Lahko vstopim?" Je vprašal, Bella pa se je za trenutek namrščila - bežno se je spomnila, kaj sta ji rekla starša; neznancev ne spuščaj v hišo - vendar je policist zgledal zelo prijazen in, no, bil je policist. Nekaj sekund je mencala, nato pa neodločno pokimala in se umaknila, da je možakar lahko vstopil.