Christmas letters

18. del

Naslednji dan se je Bella zbudila z groznim glavobolom. Kljub vsemu se je prisilila in vstala. Danes je - začuda - hotela iti v šolo. Odkar se je pobotala s Charlie-jem in odkar je Charlie-jevo opravičilo sprejela tudi Stella (kar se mogoče sliši čudno, vendar je to - po Stellino - delo prijateljic), se je veselila druženja z njima. Nikoli si ne bi mislila, ampak se je lažje soočati s preteklostjo, če jo nekomu zaupaš. In vedela je, da je prijatelja ne bosta izdala. Zato se je, kljub glavobolu, uredila in odpravila v šolo.

"Hej Bella! Long time, no see!" Se je pošalila Stella, ko sta se srečali pred učilnico za kemijo, ki naj bi jo imeli prvo uro. "Kaj novega o tvojih starših?" Ob Stellinih besedah se je obrnilo nekaj glav - nekateri še Niso pozabili skrivnostnega razkritja, da je Bella posvojena - vendar se prijateljici za to nista zmenili.

"Čisto nič. Čudno, kajne? Več dni zapored, potem pa nič več. Niti nobenega namiga nisem zasledila odkar sem prejela tisto škatlo." Je skomignila Bella.

"Ampak v pismu piše, da moraš biti zdaj bolj pozorna. Morda premalo spremljaš okolico, ali karkoli..." Je predlagala Stella in jo vprašujoče pogledala.

"Ja, ne, ne grem se te igre. Če mi ta skrivnostnež želi pokazati pot do staršev, mi jo bo." Stello je presenetila prijateljičina brezbrižnost, vendar jo je razumela. Tudi sama je počasi imela dovolj nesmiselnih igric. Zato je tudi spremenila temo.

"Kako pa kaj Charlie, huh?" Ob tem jo je rahlo dregnila in ji za dobro mero še pomežiknila, da je Bella zavila z očmi.

"Ne vem, ravnokar sva se pobotala." Vendar ji je kljub Stellini nadležnosti ob prijateljičinem vprašanju na obrazu zaigral rahel nasmeh. "Bomo videli, kam bo to pripeljalo."

"Zagotovo daleč. Vidva imata nekaj pos-..." Stello je odrezal šolski zvonec, ki je naznanjal začetek ure. Bella je prijateljici namenila žal-mi-je-ampak-mi-ni pogled, nato pa sta se dekleti odpravili v razred.

Po pouku, ravno ko je Bella želela zapustiti šolo, se ji je zdelo, da jo je nekdo poklical. Seveda si je mislila, da je ob vseh pogovorih učencev imela prisluh, vendar se je spomnila pisma - da mora biti venomer pozorna na naslednji namig - in se je zato vseeno ozrla. Nek čistilec je z njo za polovico sekunde naredil očesni stik in kljub temu, da so Belli vse možganske celice govorile da je nora, mu je sledila. Čistilec je - kot bi začutil Bello - pohitel po hodniku in izginil za ovinkom. Bella je pospešila korak in ga poskušala ujeti, vendar ga ni bilo nikjer več, ko je zavila.

Že se je hotela obrniti in oditi, ko se ji je zdelo, da je ponovno zaslišala svoje ime. Previdno se je obrnila in sredi hodnika zagledala čistilsko opremo. Približala se ji je in se ob tem počutila kot da je prišla iz grozljivke.

Vendar pa ni nič skočilo nanjo, tudi ko se je popolnoma približala metli in vedru čistila. Namesto tega jo je poleg čistilne opreme čakalo pismo.

Z njenim imenom. In ponovno priimkom njenih staršev.

Belli je začelo srce biti hitreje, ko je roko stegnila proti pismu, vendar se ni nič zgodilo niti, ko je pismo pospravila v žep. Zato se je raje hitro obrnila in odšla.

Pred šolo je naletela na Charlie-ja in Stello ki sta se zavzeto pogovarjala.

Pohitela je do njiju in diskretno pomahala s pismom, ko se jima je dovolj približala. Oba sta v trenutku razumela za kaj gre. Prišla sta ji nasproti s hitrimi koraki in vsi trije so odšli na bolj miren prostor, za šolo.

"Nov namig." Je Bella pomahala s pismom.

"Boš odprla?" Je nervozno vprašala Stella in od navdušenja - ali pa mraza - poskakovala na mestu.

Bella je pokimala in počasi odprla lepo zaprto pismo.

Charlie in Stella sta se sklonila čez Bellina ramena in vsi skupaj so se zazrli v besede na pismu.

_________

Huh, ponovno sem skoraj pozabila, ampak kar se odločim, speljem do konca in tako bo tudi tukaj :)

18/25