Christmas letters

4. del

Bella je skoraj izmučena prišla domov. Ni se bila navajena toliko pogovarjati z ljudmi, še s Stello je čez dan komaj kaj spregovorila, vendar se je zdelo, da se je ne more otresti. No, saj ne, da se je je hotela, vendar je bila prijateljičina energičnost včasih prav utrujajoča in Bella je bila pogosto rada v samoti.

Doma jo je v nabiralniku med ostalimi revijami in časopisi čakalo pismo. Bilo je čudovite rjave barve in lepo okrašeno in naslovljeno nanjo.

Le nekaj je bilo na pismu, kar ji je posrkalo vso barvo iz obraza. Naslovljeno je bilo nanjo, vendar je bil poleg njenega imena, namesto priimka Davis, ki ga je uporabljala, napisan priimek njenih staršev.

Tega priimka ni videla že deset let in ob pogledu na skrbno napisano kaligrafijo ji je po licu stekla debela solza. Pograbila je čudovito okrašeno pismo in že hotela steči v hišo, ko je za sabo zaslišala korake.

Ne že spet...

"Bella?" Charlie-jev obraz je izgledal prav pobožno, ko si je ogledoval čevlje in si mel dlani in prste.

"Ja?" Je rekla in si z rokavom hitro obrisala solze.

Zakaj vedno takrat, kadar jočem?

"Oprosti, da sem pri kosilu kar... Odšel."

"Ja, ne, v redu je." Mu je odvrnila, čeprav je vedela, da ni v redu. "Sem navajena." Je dodala, v upanju, da bi mu vzbudila vsaj malo občutka krivde. In uspelo ji je.

"Bella, daj no. Tvoja prijateljica je neprestano nekaj namigovala, pa še tako nerodno je bilo... samo šel sem preverit če si v redu, opros-... ali ti jokaš?"

"Ne..." Mu je zategnjeno odgovorila. Niti poskušala ni več skriti solz.

Mogoče ga bo to odgnalo.

"Ja pa jokaš. Kaj je narobe? Je zaradi mene?"

Odkimala je. "Osebne zadeve. Nočem govoriti o tem."

V odgovor je pokimal, nato pa ji izročil listek.

"Če bi se želela pogovoriti, me pokliči. In... oprosti, še enkrat."

Ni si mogla pomagati, na obrazu se ji je zarisal majhen nasmešek, nato pa je posmrkala in mu odgovorila: "Hvala."

Na hitro sta se poslovila in Charlie se je odpravil po ulici naprej, objokana Bella pa je vstopila v toplo hišo.

"Doma sem!" Je zavpila proti kuhinji, nato pa odtopotala po stopnicah v svojo sobo, preden bi Natalie začela postavljati nepotrebna vprašanja.

Za sabo je hitro zaprla in tudi zaklenila vrata sobe in sedla za mizo.

Roke so se ji tresle in nenavadno globoko je dihala, ko je začela odpirati pismo. Večkrat ji je zdrsnilo iz roke, saj ni vedela, kaj bi lahko bila vsebina kuverte.

Globoko je zadihala, ko je ugotovila, da je v kuverti zložen list papirja, katerega vsebine še ni videla.

Kuverto je položila na rob mize in se osredotočila na papir, ki ga je držala v rokah.

"No, pa dajmo." Je zavzdihnila, ko je tresočih rok razgrnila zložen list.

Na njem je pisalo samo šest besed, ki pa so Belli postavile življenje na glavo.

List je izpustila iz rok, da je zaplapolal po zraku, nato pa nežno padel na tla. Ni vedela, ali naj se joče ali smeji, ali naj bo vesela ali zaskrbljena ali srečna ali... ni vedela, kako naj se počuti.

Tvoja starša sta morda še živa.

_____________

Žal bodo deli tako kratki, ker res nimam dovolj časa.

Ampak vseeno upam, da je bilo vsaj približno v redu.

Lp, Blueeye

4/25