Christmas letters

23. del

Nasmešek kar ni in ni mogel izginiti iz njenega obraza. Njene ustnice so se ukrivile navzgor takoj ko se je zbudila in takšnega položaja niso zapustile.

"Kaj si pa ti tako vesela?" Jo je v šoli vprašala Stella in se ob tem zarežala, saj je bila srečna, da je videla prijateljico tako veselo.

"Danes spoznam svojega brata." Ji je potihem zaupala Bella in na koncu od navdušenja rahlo zacvilila.

"O čem pa vidve cvilita?" Je veselo vprašal Charlie, ki je k njima pristopil od zadaj.

Vsi so danes izgledali nekam veseli, verjetno zato, ker se je božič že precej bližal.

"Charlie, danes bom prvič srečala svojega brata!" Je še enkrat ponovila Bella in fanta vihravo objela.

"Res?" Se je navdušil. "Kdaj pa?"

"Popoldne ob štirih." Mu je odgovorila Bella, ter se mu nasmehnila. Tako vesela že zelo dolgo ni bila, predvsem pa pred božičem! Tudi o razočaranju nad iskanjem staršev je že skoraj pozabila, o tem, kdo je bil za temi pismi pa od bratovega pisma ni niti pomislila.

Pouk je mineval zelo počasi, verjetno tudi zato, ker je Bella venomer gledala na uro in pričakovala šolski zvonec.

Po pouku je stekla domov in se okoli treh uredila za srečanje. Ni točno vedela, kako naj bi izgledala. Čimbolj urejeno, ali 'casual'? Na koncu je izbrala kavbojke in bel puloverček, saj se ji je to zdelo najbolj primerno.

Natalie jo je pred odhodom poljubila na čelo in ji zaželela vso srečo - Bella ji ne namreč šele pred kratkim pojasnila vse glede pisem in novoodkritega brata.

Pet minut do pol štirih je že sedela v majhni kavarnici, kjer bi se naj sorojenca srečala in s prsti nervozno tapkala po mizi, medtem pa srkala veliko skodelico vroče čokolade.

Nekaj minut čez pol štiri - po Bellino je bilo dve minuti in triinštirideset sekund po pol štirih - je v kavarno stopil moški, ki ga ni poznala. V tako majhnem mestu so se vsi poznali in če človeka nisi poznal, si v trenutku vedel da je tujec.

Moški je res pristopil k Belli, ter jo ogovoril.

"Si ti ... Bella?" Dekle je pokimalo, moški pa je sedel nasproti nje in se zazrl v mlajšo sestro. Bila sta si precej podobna - še posebej poteze in barva oči. "Noah." Se je nato predstavil in ji čez mizo pomolil dlan. Bella jo je sprejela in jo stisnila, nato pa sta ponovno obstala v nerodni tišini.

"Kako ti gre? V božičnem času in vse to, verjamem, da mora biti težko."

Bella je pokimala. "Težko, a gre." Nato se je zazrla v bratove oči. "Kaj pa ti?"

"Ahh, jaz ... sem v redu." Je zamrmral in se izmikal Bellinemu pogledu.

"Tudi ti si imel enako travmatično izkušnjo, kako si?"

Fant je zavzdihnil, nato pa je roke sklenil na mizi in se nagnil rahlo naprej. "Veš, ti si bila njun angelček. Zate sta si vzela čas. Pri meni ni bilo tako - vedno sta delala ali pa sta bila preutrujena za druženje. To napako sta pri meni ugotovila prepozno, zato sta se pri tebi toliko bolj potrudila. Jaz sem izvisel. Ne zamerim tebi, nisi sama kriva da sta te imela raje - vraga, sploh me nisi poznala - ampak njuna smrt me ni, čeprav me je grozno pretresla, tako zaznamovala, kot je tebe. Poleg tega, ti si bila tam. Mene ni bilo."

Po nekaj sekundah tišine, ko je Bella vpijala bratove besede, je spregovorila: "Veš, res je, da se te prej nisem spomnila. Toda ... odkar sem dobila tvoje pismo, se spomini vračajo. Spomini tebe. In vem, da sem te imela strašansko rada, pa čeprav me ti mogoče nisi imel."

"Bella, rad sem te imel." Ji je odgovoril, nato pa ponovno utihnil. Po nekaj sekundah premišljevanja je vprašal: "Kateri spomini?"

"Božič ... bilo mi je pet let, predvidevam, tebi petnajst. Potolažil si me, ko nisem vedela, kaj naj si zaželim za božička. In nekaj dni pred tem, si z mano spekel piškote."

Noahove oči so se ob spominih razširile, nato pa osolzile. "Oprosti, da me ni bilo tam, ko si me potrebovala." Je izdavil in Bella ni rekla nič - raje je vzela njegovo roko in jo rahlo stisnila, v znak podpore.

"Hvala." Je še zamrmral, Bella pa mu je odgovorila:

"Hvala tebi."

23/25