Christmas letters

7. del

Nočne more je imela že ogromnokrat po tistem večeru. Vendar niso bile še nikoli takšne. Tako resnične.

Od daleč je opazovala, kako je avto zletel iz ceste in po hribu navzdol med drevesa. Želela je steči za avtom, vendar se je premikala prepočasi - kot bi stala do pasu v vodi. Njene misli so se poigravale z njo. Nikoli ni zares videla nesreče, v njeni glavi je filmček ustvarila njena domišljija. Zazdelo se ji je, da je lahko slišala obupane krike njene mame.

Nato jo je začela zajemati tema in ko se je ponovno ovedla, je bila v - skoraj - neznani sobi. Po nekaj dolgih sekundah ugotavljanja, kje za vraga je, je ugotovila, da je bila to njena soba pri prvih rejniških starših, ki so jo vzeli pod svoje okrilje. Poskusila je biti pridna. Pojedla je vso večerjo, čeprav ji hrana ni bila pretirano dobra. Ni vedela, zakaj je niso vzljubili, dokler ni čez nekaj let ugotovila, da se je vsako noč premočena zbujala v krikih in joku, da je prebudila še sosede. Zato je niso marali. Zaradi nočnih mor.

"Bella!" Je zaslišala jezen glas njene prve rejnice. "Nehaj kričati in zaspi! Za božjo voljo, zbudila boš celo ulico!" Za njo je na hodniku stal njen mož, ki je zraven dodal še nekaj sočnih kletvic, ki jih je Bella takrat verjetno prvič slišala.

Potem pa Natalie in Lucas. Tako sta se trudila zanjo, a ona ju je razočarala. Našla je svoje starše, in ju zapustila. Čakaj, zares? Ne, vedno sta bila grozna, pismo ki ga je dobila sta strgala in vrgla v smeti. Pismo... nenadoma ji je pismo izročala oseba s kapuco čez glavo - obraza ni videla, iz postave je prepoznala, da je moški. Nenadoma sta jo Natalie in Lucas vlekla stran od pisma, ampak ne, držala ga je v rokah in prebrala poved. Tvoja starša sta morda še živa.

"Tvoja starša sta morda še živa." Je blaženo zavzdihnila Natalie in se ji toplo nasmehnila.

"Bella!!!" Je spet zaslišala poslednje krike njene mame. "Bella!! Bella! Zbudi se!"

"Bella! Zbudi se!"

"Uh?" Popolnoma zmedena se je zazrla v Natalie, ki jo je stresala za ramena.

"Zamudila boš v šolo! Pohiti!" Še vedno ne vedoč, kaj točno se je zgodilo, je vstala in se oblekla. Lase si je spela v zasilno figo, pograbila torbo in odtopotala v pritličje.

"Adijo!" Je zaklicala in dobila odzdrav v odgovor tik preden je za sabo zaprla vhodna vrata.

Stella je danes ni čakala kot ponavadi. Prav tako Bella prijateljice ni srečala na poti v šolo, kar se ji je zdelo ekstremno čudno - Stella jo je vedno pričakala ali pa prihitela za njo, ko sta prišli do šole, pa se napotila k ostalim prijateljicam.

Danes jo je Bella našla v krogu Stellinih prijateljic, takoj ko je prišla v šolo. To se je zgodilo prvič. Nekaj je bilo narobe, ali pa je ponovno sanjala.

"Stella?" Jo je tiho poklicala in potrepljala po rami. Prijateljica se je obrnila, vendar se je, takoj ko jo je zagledala, ponovno obrnila k svojim prijateljicam, ki pa so Bello danes nekam z zanimanjem gledale.

Pravzaprav... bolj ko je opazovala okolico, več pogledov je čutila na sebi. Kaj se je dogajalo?

Nenadoma ji je zazvonil telefon - dobila je sporočilo. Odprla ga je in se zazrla v objavo.

"Bella Davis je posvojena! Ni to, za kar se izdaja!" Je govorila objava, spodaj pa so se zvristile stotine komentarjev.

"Zato je tako nora! Resnica je končno prišla na dan!"

"Kakšno presenečenje... kdo bi jo sploh hotel za hčerko?"

V očeh so zapekle solze obupa, vendar jih je v roku nekaj sekund zamenjal gol bes. Le kako je bila lahko tako neumna, da je vso svojo življenjsko zgodbo povedala Charlie-ju?! Seveda jo je izkoristil!

Oddrvela je iz razreda in po hodniku, iščoč specifičnega fanta in - ker je vedela, kje je njegova omarica - ga našla neverjetno hitro.

"Kako si lahko?" Je rekla, bolj glasno kot je želela, in mu zaloputnila vrata od omarice pred nosom.

Zmedeno jo je pogledal. "Kaj sem lahko?"

"Kako si lahko vsem povedal?! Kreten! Zaupala sem ti!" Njegov nevedni obraz jo je za trenutek zmedel, vendar se ni dala. "Zdaj se bomo pa delali nevednega? Tudi prav!" Iz žepa je potegnila telefon in mu objavo pomolila pod nos.

"Bella..."

"Ne delaj se nevednega, Charlie. Ne morem verjeti da si me izkoristil!!"

"Bella." Vedno več glav se je obračalo, vedno več učencev se je ustavljalo, da bi opazovali prepir.

"Samo zato, da bi postal popularen, verjetno. Čestitke, uspelo ti je!!!"

"Bella!" Jo je končno prekinil Charlie. "Nisem jaz tega napisal." Ji je malodane zašepetal. V šoku je obstala in se zazrla v telefon. Profila, ki mu je sedaj namenila več pozostnosti, ni poznala, vendar ni bil Charlie-jev, to je zdaj vedela zagotovo. Ko je osramočeno dvignila glavo, ga že ni bilo več.

Prebila se je skozi množico nazaj proti učilnici in Stello dobesedno odvlekla na žensko stranišče.

"Zakaj si jezna name?" Je vprašala, rahlo jezno. Stella je sprva odvračala pogled, vendar pa je, ko je videla Bellin neomajen obraz, spregovorila.

"Ker mi nisi zaupala. Meni, tvoji prijateljici, nisi povedala, da si posvojena. Vraga, še Charlie-ju si prej povedala kot meni!"

"Nisem... nisem hotela, da kdorkoli izve." Je zamrmrala ob spoznanju, da to do Stelle res ni bilo preveč pravično.

"Kako pa je potem Charlie izvedel pred mano?" Je razočarano vprašala Stella.

"Bil je... ob pravem času na pravem mestu. Slej ko prej bi izvedel, zaradi... neke stvari." Stella je prhnila in zavila z očmi.

"Vidim, če mi nečesa ne želiš povedati. Ne bom silila vate. Uživaj s Charlie-jem." Želela se je preriniti mimo Belle proti vratom, vendar jo je ustavila Bellina roka.

"Danes ob petih pri meni. Vse ti bom razložila." Ji je zamrmrala na uho, nato pa izpustila Stello, za katero ni bila prepričana, ali je dovolj jezna, da se ne bo prikazala, ali bo njena radovednost premagala jezo. Vendar je morala sedaj poiskati še Charlie-ja.

______

Počasi bom pa morala začeti prehajati v zanimiv del, drugače mi bo zmanjkalo dni do božiča ;)

7/25