Christmas letters

13. del

"Kaj bova storila?" Je prestrašeno dahnila.

"Kdo jo je prinesel?" Jo je v naglici vprašal Charlie. Ko bi se le lahko spomnila njegovega obraza... "Bella, kdo jo je prinesel?"

"Ne vem! Nek možakar, nisem dobro videla njegovega obraza." Mu je zmedeno odgovorila. Nato je iz torbe izbrskala listek z znakom in ga položila poleg simbola na škatli.

"Popolnoma isto." Je bolj sam sebi kot Belli šepnil Charlie.

"Popolnoma." Mu je tiho pritrdila in se tudi sama zazrla v identičnost znakov - kot bi odtisnil štampiljko! Njuni čeli sta se skoraj dotikali, ko sta strmela v škatlo, vendar nihče izmed njiju tega ni uvidel.

"Odpri jo." Ji je rekel Charlie in se rahlo odmaknil, kot da bi se bal, kaj je v škatli. Bella je pokimala, iz pisalne mize pograbila škarje in razrezala lepilni trak, s katerim je bil zaprt paket. Nato je počasi razgrnila karton.

"Resno?!" Je jezno zavzdihnila, ko je zagledala natančno zloženo pismo na dnu ogromnega paketa.

"Ta igra se nikoli ne konča. Začenjam dobivati občutek, da se nekdo res zafrkava iz tebe, Bella."

"Pismo, še eno pismo, še eno pismo, nato pa paket v katerem je pismo. Kje je smisel? Če veš kje so moji starši, mi samo povej!" Je Bella jezno rekla proti škatli in agresivno pograbila pismo, ravno v trenutku, ko je pozvonilo.

"Stella je, ji greš odpret?" Je Bella naprosila Charlie-ja, ki je samo odkimal in izginil skozi vrata.

Bella se je zazrla v pismo. Lep in čist kos A4 papirja, dvakrat prepognjenega in nenavadno popolno poravnanega. Le kdo bi se tako potrudil? Nekaj ni imelo smisla. Po eni strani se vsa ta pisma zdijo kot nekakšna igra, zafrkavanje, po drugi strani pa... kdo bi vložil toliko dela v vse to, samo zato da bi naredil šalo?

Vendar ni nameravala odnehati. Vedela je, da je verjetnost, da sta njena starša živa, zelo majhna, vendar je bila zadovoljna že z malim odstotkom - samo da je obstajala možnost!

Charlie in Stella sta se prikazala v sobi, ko je Bella razgrnila pismo in - brez da bi se osredotočala na vsebino - videla, da je napisanega kar nekaj. Vendar pa to vseeno ni bila edina stvar.

Majhna fotografija, ki je - ko je Bella razgrnila pismo - padla na tla in je dekle skoraj ne bi opazilo, vendar jo je. Pobrala jo je in se zazrla v majhno sliko izpred desetih let.

Narejena je bila le nekaj dni pred tistim božičem, ko so izbirali smrečico za v dnevno sobo. Vsi trije so se zdeli tako srečni... Bella je, z velikim otroškim nasmehom na obrazu, ki je pokazal nekaj manjkajočih mlečnih zob, ki jih še niso nadomestili stalni, sedela na očetovih ramenih in gledala - ter z majhnim usmerjenim prstom kazala - nekam za kamero, verjetno kakšno lepo drevo ali pa okraske, ki so ji bili všeč. Zdela se je srečna. Polna življenja. Tako pa tudi njena starša. Oče - visok, postaven moški v svojih štiridesetih, s temnimi lasmi in še temnejšimi očmi, majhnimi brki a gladko obrito brado - je Bello z eno roko držal za gleženj, z drugo roko pa je okoli ramen objemal Bellino mamo - majhno a postavno rdečelasko, s precej dolgimi lasmi in zelene-rjavimi očmi - ki pa je, za razliko od očeta, ki je gledal v kamero, pozornost posvečala svojih hčerki.

Vsem trem je na obrazu sijal nasmeh in izgledali so tako srečni. Ko bi le vedeli, da je bil to eden njihovih zadnjih skupnih dni. Potem pa sta jo pustila samo, včasih se je spraševala, zakaj ni bila v tistem avtu, če sta že morala oditi, bi odšla z njima. Namesto tega sta jo pustila v žalovanju.

Zakaj sta me pustila samo? Rada bi šla za vama!

"Zemlja kliče Bello...?"

"Hmm? Kaj?" Se je odzvala na Stellin klic.

"Nekam te je odneslo." Ji je prijateljica pomežiknila, nato pa pomignila proti pismu. "Preberi, zanima naju, kaj piše."

Bella je pokimala, nato pa rahlo stresla z glavo, kot bi hotela zbrati misli.

Zazrla se je v papir in previdno začela z branjem.

"Pozdravljena, Bella.

Vem, da se zelo želiš vrniti k svojim staršem, vendar za to še ni čas. Ne še. Morda te moja pisma medejo, vendar vidim, da slediš in ubogaš navodila in to me zelo veseli.

Upam, da december preživljaš lepo in da se dobro počutiš v družbi prijateljev (pozdravljena, Charlie in Bella, vem, da poslušata tole).

Predvidevam, da božič ni tvoj najljubši čas v letu, z drugimi besedami, da je najslabši, vendar se bo letošnji božič to morda spremenilo. Morda.

Nič ne obljubljam, saj je vse odvisno od tebe. Od tega, komu tole zaupaš. Že tvoja prijateljčka sta dve osebi preveč. Ampak prav. To ti dovolim. Za moralno podporo. Pomembno je, da natančno slediš navodilom. Do zdaj - do polovice - je bilo lahko. Namige si imela tik pred nosom, pa še takrat si jih skoraj spregledala.

Venomer bodi pripravljena, nikoli ne veš, kdaj te čaka naslednji korak.

Vso srečo,

Xoxo"

___________________

I know, I know, It's not really good, but I'm tired and busy, so it is what it is.

Hope you have a great week ahead of you and I'll see you tomorrow.

13/25