Christmas letters

19. del

"Zdaj pa zares. Tukaj se igračkanje zaključi." Je iz lista na glas prebrala Bella. "Čez eno uro v isti zapuščeni hiši."

"Tista, v kateri smo bili zadnjič!" Se je spomnila Stella. Bello je stisnilo pri srcu. Ali bo po desetih letih srečala starše, ali bo to največje razočaranje njenega življenja?

Charlie je pokimal. "Moramo se odpraviti kar kmalu, če želimo biti v eni uri tam." Je dodal.

Kaj se bo zgodilo? Kaj bo vprašala starše, če bodo tam? Kdo bo tam, če njenih staršev ne bo? Zakaj je nista že prej poiskala? Zakaj bi se kdorkoli želel zafrkavati iz tega?

"Se dobimo čez pol ure pred Bellino hišo?" Je predlagala Stella in ko sta oba, tako Charlie kot Bella, pokimala, so se poslovili.

Bella je s polno glavo misli odhitela proti domu. Prvič po dolgem času je spregledala božične luči in okraske in odšla mimo brez zgražanja ali groznih spominov. Bila je preveč zaposlena.

Verjetno se sploh ni zavedala, kako velika stvar bi bila, če bi bili njeni starši še živi. Če bi jo ravnokar čakali v zapuščeni hiši. V resnici ves ta čas ni zares verjela pismom in namigom, vendar jo je vedno kljuval nek glasek upanja iz podzavesti.

Kaj pa če?

In sedaj je pred tem ključnim trenutkom in zdi se ji, kot da ni zmožna čutiti ničesar. Pričakovala je veselje, navdušenje, nervozo,... ampak nič. To jo je rahlo vznemirilo, saj je mislila, da bo to čudovit trenutek, vendar v momentu ni točno vedela, kaj si naj misli o vsem tem. Naj bo skeptična ali navdušena?

Zavita v lastne misli je bila v trenutku doma, dokler ni pogledala na uro in ugotovila, da je minilo že slabe pol ure. Stella in Charlie bosta vsak čas tukaj! Stekla je v hišo, odložila torbo kar na vznožju stopnic, ter glasno povedala Natalie, da gre nekam s Charlie-jem in Stello.

Na Bellino srečo ji je Natalie v odgovor zavpila le, naj bo doma pred šesto zvečer.

Pohitela je nazaj na pločnik in nedaleč stran res zagledala Stello in Charlie-ja, ki sta se ji urno približevala.

"Gremo!" Je navdušeno rekla Stella in rahlo poskočila med hojo, medtem ko je dlani vztrajno potiskala v žepe - bilo je namreč zelo mrzlo.

"Bella, kako se počutiš?" Jo je vprašal Charlie in dekle je skomignilo z rameni. Ni vedela, zares.

Čez dobre pol ure so vsi skupaj stali pred veliko zapuščeno hišo, točno to, kot nekaj tednov nazaj.

"Kaj zdaj?" Je skeptično vprašal Charlie. Okoli hiše ni bilo nobenega znaka življenja, nobenega znaka, da znotraj porušenih sten kdorkoli čaka.

"Gremo noter?" Je bolj vprašala kot rekla Stella ter se nelagodno prestopila.

"Poskusimo." Je odločila Bella, prvič v današnjem dnevu je bil njen glas odločen.

Vsi trije so zakorakali proti vhodu v temno hišo. Les je, ko so stopili nanj, nevarno zaškripal in dal trojici vedeti, da ne bo več dolgo zdržal. Kljub temu so se prebijali naprej med ruševinami, iskali kogarkoli ali karkoli. Niti niso vedeli, kaj točno naj iščejo, le ... nekaj.

"Hej, tamle je nekaj!" Je zašepetala Stella in s prstom kazala v sosednjo sobo.

Bella se je ozrla in res je bilo na sredini sosednje sobe, ki je bila - za razliko od ostalih - popolnoma prazna in brez ruševin, na tla položeno pismo.

Vsi trije so se počasi začeli pomikati proti pismu, ne vedoč, kaj naj pričakujejo.

Bella je pismo previdno vzela roke, ga razgrnila in ga sama pri sebi prebrala.

Pozdravljena, Bella.

Žal tvoji starši niso živi. Si se pa vseeno imela lepo in pozabila, kako 'grozen' je božič, kajne? Pa tudi prijatelje si dobila, kar je še bolje.

Lepo se imej ;)

V šoku je Bella obmirovala. Nato ji je pismo počasi zdrsnilo iz roke ter nekajkrat zaplavalo po zraku, nato pa se dotaknilo prašnih tal in obmirovalo.

Torej je bilo vse to upanje zaman. Spoznanje se je počasi usidralo v Belline misli in ni mogla verjeti, da je ves ta čas dejansko verjela možnosti, da sta njena starša še živa.

Zaihtela je in stekla iz hiše, Charlie in Stella pa sta bila - sodeč po korakih - takoj za njo.

____________

Včeraj sem pozabila objavit, zato danes prideta dva dela. Res mi je žal!

19/25