Christmas letters

11. del

Tik preden je naslednji dan šla v šolo, je pri vratih pozvonilo.

Bella je bila z Natalie in Lucasom na enem redkih družinskih zajtrkov in je zato rahlo nejevoljno odprla vrata.

"Stella, šola se začne čez eno uro. Kaj delaš tukaj?" Je naveličano zavzdihnila, ko se je zazrla v prijateljico. V tistem trenutku si ni hotela priznati, vendar je na skrivaj upala, da je pred vrati stal Charlie.

"To pomeni, da imava še eno uro, da mi razložiš, kaj sta odkrila s Charlie-jem."

"Pri zajtrku sem." Ji je razložila Bella in prijateljica je v spoznanju izustila tihi 'oh.'

"Potem pa oprosti." Se ji je skesano opravičila. "Boš razložila v šoli. S Charlie-jem." Ob omembi fanta ji je Stella pomežiknila in ji namenila enega tistih pogledov. Bella je zavila z očmi, vendar je ob misli na fanta dobila prijetne metuljčke v trebuhu.

Sploh ni vedela, kaj točno ima s Charlie-jem. Resda je zelo prijazen in ustrežljiv, vendar je čisto možno, da je takšen tudi do drugih deklet.

Premišljevala je vsak njegov premik, vsako njegovo besedo, vendar si ni želela delati utvar, saj je vedela, da bo sama sebi zlomila srce. Ni si dovolila razmišljati o njem, saj bi premislila vsak znak, da Charlie nekaj do nje čuti in če se na koncu to ne bi izkazalo za resnično, bi se vse skupaj končalo v joku, robčkih in žalostnih pesmih ob treh zjutraj.

Verjetno ga ne bi več mogla pogledati v oči in bi se zato oddaljila od njega, on pa ne bi razumel in bi bil na koncu jezen nanjo. Stella bi ga preklinjala, da si Bella ne zasluži takšnega tipa, kljub temu da bi obe dekleti vedeli, da je Charlie popolnoma v redu fant. Njihovo prijateljstvo bi razpadlo.

Zato je raje ostala pri prijateljstvu in ne-premišljevanju o njem.

Vendar je bilo težko, in še težje se bo izogibati Stellinemu zasliševanju. In že težje se bo izogibati Charlie-jevim očem, v katere bi lahko strmela ure in ure. Vendar je raje prenašala to, kot pa da se vse skupaj konča v še enem neuspelem poskusu zaljubljenosti.

"Se vidiva potem v šoli." Je še zapela Stella, preden je Bella zaprla vhodna vrata in se vrnila v kuhinjo.

"Je bil Charlie?" Je Lucas vprašal v trenutku, ko je dekle sedlo za mizo.

"Ne, Stella." Je zamomljala Bella, preden se je ponovno lotila čokoladnih palačink, ki jih je mojstrsko pripravila Natalie.

"Aha." Je zavzdihnil Lucas. Bella in Natalie sta se spogledali in skoraj bruhnili v smeh - nista bili prepričani, ali je Lucas Charlie-ja oboževal ali sovražil.

Prosim, naj ga obožuje. Takoj ko se je Bella zavedla svoje misli, jo je obžalovala, saj jo je spet pripeljala tja, kamor ni želela - k Charlie-ju.

Ne, naj ga sovraži. Naj mu prepove približevanje. Naj mu prepove druženje z mano. Vseeno mi je. Si je poskušala dopovedati, vendar ji prva misel ni in ni dala miru.

Naj ga obožuje. Charlie je moj prijatelj, pa naj kdorkoli reče kar hoče. Se je na koncu vdala in hitro pojedla do konca.

"Adijo!" Je še dejala, preden je pograbila torbo in z rahlim nasmehom na ustnicah odšla skozi vrata.

Skoraj je pozabila na smrt svojih staršev. Skoraj je pozabila, da se bliža božič - najslabši dan v letu. Skoraj je pozabila na zelo, zelo majhno verjetnost, da so njeni starši še živi. Skoraj je začela ponovno uživati v življenju. Vendar je takoj ob misli na starše postala stara, vase zaprta, žalostna Bella. Ko je hodila mimo zasneženih vrtov in božičnih luči, jo je preveval občutek krivde. Kako si drzne biti srečna? Kako si drzne se veseliti, ko bo kmalu deset let od smrti njenih staršev? Kako si drzne misliti, da si dejansko zasluži boljše življenje od vsakodnevnega, golega žalovanja? Žalovanje je bilo dobro - žalovanje je bilo zagotovilo, da staršev ne bo pozabila. Da njuna obraza ne bosta zdrsela iz njenih misli, ter se nikoli več vrnila. Ko bo pozabila žalovati, bo pozabila starše. In zadnje čase je pozabila žalovati.

Kako si drzne upati na božični čudež?

Zavita v lastne misli, ni vedela, kdaj je sploh prišla do šole. Naenkrat je zagledala mahanje dveh parov rok iz druge strani jedilnice, kjer so se učenci zbirali pred poukom. Pohitela je proti prijateljem in ko je zadihano prišla do mize, ji je nasmešek na Stellinem obrazu in Charliev zardel obraz povedal, da sta govorila o njej.

Oh ne.

"Živijo!" Na obraz si je nadela narejen nasmešek in sedla poleg Charlie-ja.

"Bella, ravno sva govorila o tebi." Ji je povedala Stella in pomežiknila fantu poleg Belle. Charlie je še bolj zardel - če je bilo to sploh mogoče - in se rahlo presedel na mestu. Ko je spregovoril, je bil njegov glas hripav.

"Si prinesla listek z znakom?" Jo je vprašal - Bella je pokimala, izbrskala listek iz torbe in ga previdno položila na sredo mize.

"Kaj je to?" Se je Stella nagnila naprej, da bi si bolje ogledala znak.

"Ne veva." Ji je pojasnil Charlie. "Ampak bo s tem simbolom morda označen naslednji namig. Vsaj tako jaz mislim."

Stella je nenadoma poskočila, kot, da bi se spomnila nekaj velikega.

"Predstavljaj si, da sta tvoja starša še živa!"

Zakaj je nista poiskala? Zakaj nista prišla do nje, jo objela in ji zagotovila, da je vse v redu in da sta živa in da je nikoli več ne bosta zapustila?

Zato ker sta mrtva.

Utihni.

___________

Dvomim, da sem za to zgodbo že naredila malce bolj thinking-about-it del, da ni samo golo dogajanje, kar je čudno, ker sama najraje (in najbolje) pišem takšne dele.

Upam da 'veseli december' v resnici ni preveč stresen - kar zna biti - in da se zabavate v pripravah na novoletne praznike!

11/25